Brovarišice in brovariši,
nekaj je z medspletno situacijo …
Roke. Zakaj so roke tako posebne? Noge hodijo, tečejo, brcajo, spotikajo, plešejo … a roke, roke rokujejo. Vedno z – nečim. Z rokami se čudimo, so podaljšek avtoritete besed. Šele z njimi smo zares tu. To – tam. To – tu. Tisto – tja. To – skupaj. To – tako in tako. Z rokami emancipiramo eidos. Formiramo red v naključje. V nas prebudijo iznenađenje, ne samo da: »Hej, nekaj je,« ampak tudi, »Hej, nekaj je lahko nekaj drugega!«
Zato danes obračamo našo pozornost na enigmatični Handshake fail. Propad rokovanja. Saj ga veste. Pozdrav kamen – papir, brez škarij. Večni kiks. Izmik na napačno skritpo, ki sproži val sinhroniziranih, a izničujočih protireakcij. Ali pa tenzorični klasterfak treh ljudi, ki si kar vsevprek želijo seči v roko. Brez reda in discipline. Zelo nenemško. Bl tko, na u luft. In potem en fali, drugi izvisi, tretji čaka, nakar se prvi umakne, drugi ulovi tretjega, tretji pa žaluje umik prvega in se v slabi vesti vrne, a zadane drugega napol in nastane to:
Nekakšna želja v teku, ki pluje v večnost. Jebeš čvrst stisk roke. Danes spoznaš človeka po tem kakšen HF recovery ima.
Načeloma ljubim tale edinstven organski ritual, ki nehote prebija klišeje in je storil več za enakopravnost kot vsa lajfs matter skupaj. #HandshakeFailsMatter? Teži me, zakaj je ta zagata tako neverjetno univerzalno komična? Kaj je na tem inkluzivnem pojavu, da je tako ekskluziven? Ali gre samo za subverzivno gesto opazovalca, porogoviljenje iz kolektivne zagate izgnanca, ob postavljanju v vlogo in nazaj ven: »Oh, kakšna sreča, da nisem tale nesrečnež?« Znabit. Znabit, da gre za nekakšno podobno antitetično uživanje – spogledovanje preko meja, kot npr. pri grozljivkah. Ampak moja teza gre globlje. Ker sem globok tezar.
Trdim, da gre za nek kurzschluss, ironijo, ki sedi v osrčju humorja. Ironija ne kot literarni aparat, ki je kot tak seveda bolj medij sporočanja. Ampak kot tisto, kar je v ironiji kriterij neke nepremostljive razdalje. Kot razmik med tem, kar se kaže in tistim, kar je izkazovano. In odziv na praznino, ki nastane vmes, je fizični akt smeha. Neki čisto dobesedni: »Haha, poglej! Nič.« Handshake fail je tako popolna šala. Popolni vic, po Sigismundovo, kjer superego malce zamiži in egu pogleda skozi prste. »No, pa ajde, mal pa že žihr … « Lahko rečemo, da malo prdne. Vic je prdenje superega. No, malo me je zaneslo, ampak dejstvo ostaja. Kot smo premišljevali na vrhu, roke človeka postavijo sem. Ko se zgodi propad rokovanja, nam je za trenutek odvzeto mesto. Kje smo? Nikjer. Smo pod svobodnim soncem. Tam je jeba, kot je ugotovil že F. S. Finžgar. Pa vendar nam je budila narodno zavest. Postavljala prostor spadanja. Med vrsticami je sporočala: ROKUJTE SE!
Kar poglejte si, handshake fail, srce me boli, kratek stik na vseh umljivih nivojih. Edini znani način, da človek za moment postane zombi.