DISKURZIJA FILMSKA: GHOST IN THE SHELL

Utripajoče lučke New Port Cityja, mesta, ki ne spi. Občasno trobljenje zmernih voznikov, ki tiho preklinjajo kriminalce in krimiče pod krinko, ki se lovijo z nespodobno hitrostjo. Drisky, dr., in N. Maximus z vrha stavbe opazujeta nemirno množico in iščeta … kaj iščeta? Smisel, pomen, človeštvo. Tihemu meditiranju neizbežno sledi debata let, desetletij, premišljevanj.

* * *

NM

Bila sva že v situaciji, ko sva se spopadala z vsebino kultnih in nekultnih klasik, a za redko katero bi lahko dejala, da je imela tolikšen vpliv na celoten žanr, kot lahko to trdimo za anime Ghost in the Shell iz leta 1995. Prva naloga bi verjetno bila določiti, zakaj ta film še dandanes velja za enega izmed, če že ne ravno vodilni predstavnik svoje podzvrsti znanstvene fantastike. Ne gre le za tehnično dovršen film, animacijsko mojstrovino, gre pravzaprav za zgodbo, ki presega okvire upodobitve in si suvereno postavlja enega izmed klasičnih vprašanj sajfaja (ki sva si ga že tolikokrat postavila v preteklosti): kaj sploh je človeškost. Pri mangi, ki je bila podlaga za film, gre morebiti za eno izmed prvenstvenih upodobitev biološko modificiranega bitja, ki je sposobno bolj tehtnega razmisleka o ustroju človeka od vseh pure-blood ljudi, ki to bitje obkrožajo? Pika in vprašaj.

DB

Imaš prav, vprašanje o (ne)človeškosti stroja je klasika sajfaja in zastavilo ga je že nešteto filmov, literarnih del itd. A Ghost in the Shell (slovenski prevod naslova se mi gabi, zato ga ne mislim uporabiti) po mojem izstopa po nonšalanci, s katero se loti svoje tematike. Doslej sva vedno ugotavljala, da sci-fi proizvodi gojijo strah pred lastnimi svetovi. GitS pa vse skupaj vzame kot preprosto stanje stvari.

Samo poglejva uvodne besede animeja: »In the near future—corporate networks reach out to the stars, electrons and light flow throughout the universe … the advance of computerization, however, has not yet wiped out nations and ethnic groups.« Brezčasnost tega drugega stavka mi še vedno vzbudi srh. Točno dva stavka so potrebovali, da so prebili enega najtrdovratnejših klišejev žanra! Kar naenkrat problem ni več prihodnost, ampak preteklost. Ne stroj, ampak človek.

NM

V tej luči lahko nekoliko na glavo obrneva (nekoliko pa tudi ne) razplet zgodbe, ki (dobesedno) poveže Motoko Kusanagi in Puppet Masterja. Slednji nam ponudi kopico iztočnic za razmišljanje o samem razvoju osebnosti, direkten pa je v svojih besedah, ko pravi, da se ljudje ves čas zaznamujemo s samopostavljenimi omejitvami (da bi sploh lahko spoznali kdo v specifičnem prostoru in času smo) in se na ta način približujemo ustroju robotov, ki so sposobni zgolj lastnega kopiranja, medtem ko ima sam željo postati živeče bitje, torej entiteta, ki se združi z nekom drugim in preoblikuje.

Nacije in etnične pripadnosti so zgolj statični koncepti, ki je ponujajo nikakršne razširitve mišljenja, »računalnizacija« šele, bo človeštvu ponudila pravi korak naprej, ki nas bo nadalje približal lastnemu smislu po bolj odprtih glavah in diferenciaciji, ki bo znova poglobila genski bazen. Bi se strinjal, da je ena izmed močnejših komponent dotične zgodbe prav to, da se takšno sporočilo ne le pove, temveč tudi dogaja na najbolj meta- ravni, to se pravi na ravni posvetitve glavni junakinji kot romanesknemu liku, kljub temu, da ne gre več za klasičnega človeka.

DB

Bolj kot vprašanja in odgovore obožujem to cinično držo filma. O komponentah človeške zavesti govori, kot bi šlo za hardverske popravke. DNK, ta osnovna človeška nit, je samo še en samoohranitveni program. Človeški duh je odveč, ker robotska lupina lahko vzpostavi svojega. Všeč mi je, kako se Lutkar najprej pojavi kot nek klasičen sci-fi antagonist, ki ljudi s tehnologijo oropa človeškosti, potem pa se izkaže kot vizionar, ki v kratki filozofski debati gladko raztura svoje človeške avtorje.

Predvsem pa me zabava, kako brezkompromisno se zgodba oddalji od tehnofobnih vzgibov gledalca. Najprej namigne, da bo promovirala neke stare romantične ideje o superiornosti človeškosti nad stroji, potem pa jih potepta do kraja.

NM

Prava raketa v Oswaltovskem žargonu. In to me napeljuje k še eni točki, ki je ne smeva pozabiti omeniti, če množice ravno drvijo v kinodvorane na letošnjo verzijo GitSa. Največji nasprotniki igrane uprizoritve originalne zgodbe so se še pred samo upodobitvijo obešali na mikavno poanto, da je prvi film deloval prav zaradi izbire animejevskega žanra. Češ da deluje dovolj potujitveno, da nas ne prevzamejo predsodkovne težnje po sočustvovanju s človekom.

Če se po prvem branju teh očitkov vse skupaj zdi larifari, se je zanimivo vprašati, od kod očitni preskok h grajanju mašinerije v prvem poskusu prenosa srži GitS iz animeja v igrani film, tj. v Matrici (spomniva, da sta brata Wachowski studio Matrico predstavila kot »Ghost in the Shell, ampak na neanimiran način«). Pri Matrixu se ponovno srečamo s hudobnimi stroji in človeškim, vselej dobrim človeškim, uporom zoper njihovo tiranijo. Prava revolucija, če imamo v mislih, da beseda revolucija etimološko izhaja iz astronomije, kjer pomeni povrnitev v predhodno stanje. Imaš kak komentar na te kritike?

DB

Mislim, da CGI sam po sebi nima nič manj potujitvenega efekta od animejskih prijemov, čeprav je bil najbrž njegov izvirni namen povsem obraten. Razlog za inferiornost filmske različice gre pač iskati v tem, da je tako kot Matrica vsilila moralno vrednotenje v svet, ki tega ni potreboval. Zvilo me je že, ko sem v trailerju slišal tisto šepetajočo: »They didn’t save your life; they stole it!« – mislim, da se je anime zelo posrečeno lotil vladnih in ostalih zarot. Pokazal jih je kot dejstvo in ne kot zmaja, ki ga bo potolkel vitez na belem konju. Motoko v animeju ne preganja zločincev zato, ker bi ljubila pravico, ampak ker je to njena služba. In nekako začutiš, da tudi tisti šepavi vladni uslužbenci delujejo enako. Ne le, da takšen pristop bolj buri gledalčevo domišljijo (ker je ne obremenjuje s črnimi in belimi čustvenimi odtenki), ampak še stanjša tisto linijo med roboti kot slepimi izvajalci ukazov in ‘mislečimi’ ljudmi, ki nenehno vrednotijo svoja dejanja.

NM

Doktor pometa s teoretiki, ki ženejo misli dlje, kot bi bilo treba. V splošnem podpišem manj moraliziranja v slehernem umetniškem produktu. Ne bom trdil, da je moteče že N-tič slišati inspirirajoč utrinek ali angažirano idejo ali vseprežemajoče sporočilo – so seveda gledalci, do katerih podobna gesla še niso prispela – prednost filmov, ki se odločijo sistem uporabiti kot »zgolj« okvir za osrednjo pripoved in ne kot zlobni mlin na veter, je ta, da ne zapadejo v vselej prisotno past podajanja preprostih odgovorov na zapletena stanja.

Človekov odnos z humanoidnimi roboti je v odprti, totalni vojni morda res nediskutabilen in zasnova za blockbuster akcijo, toda to še ne pomeni, da je bolj zanimiv od raziskovanja prepletenosti človeštva in tehnologije (me zanima, koliko časa bo moralo preteči, preden nekdo ustvari sproščen, nostalgični film o prodajalki v trgovini in kišto hitre blagajne, ki ji sicer res »krade službo«, a jo hkrati razbremenjuje tekočetračnega ponavljanja istih gibov, ki ji maličijo telo). Še enkrat znova sva se znašla pred spoznanjem, da najboljši sajfaji iz same tehnologije ne delajo nikakršnega big deala.

DB

Sam si ZF predstavljam kot niz prispodob, niz vprašanj »kaj pa če«, ki nam bolj pomagajo razmišljati o sedanjosti kot o prihodnosti. Mislim tudi, da nobeno dobro ZF delo ne bo eksplicitno odgovarjalo na te dileme, ampak jih bo prepuščalo gledalcu. Čar tehnologije je ravno v tem, da ne razmišljamo o njej, da v naše življenje vstopa prihuljeno in da njen vpliv ugotavljamo šele za nazaj.

In zato je GitS dober, drugačen. Izogiba se lahkim antagonizmom in sam pri sebi odkriva nove in nove razsežnosti. Vloge v njem niso zreducirane na arhetipe, ampak na mimobežne akterje, ki odkrivajo svoj smisel v njem. In njihovo iskanje je bolj zanimivo kot njihovi boji. To je lekcija, ki bi se je na drugi strani luže že lahko naučili.

Drisky Bare-ass-ovsky & Naughtius Maximus

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Time limit is exhausted. Please reload CAPTCHA.