Vsi se pritožujejo, da je naša družba »družba žrtev«. O družbi žrtev pravzaprav ne vem ničesar, bi pa rad zapisal nekaj besed o »industriji obžalovanja, tragedij in sočutja«.
Sedma sila, novinarji, mediji, se poigravajo z nami. Dobršen del odmerjenih novic sestoji iz težav drugih ljudi, da bi naše misli posledično odtavale stran od stvari, ki bi nas morale zares motiti. V osrčju predstav medijev je, če se nam bo smilil vsako bolno, poškodovano ali mrtvo bitje na tem planetu, nam bo zmanjkalo časa za razmislek, koliko so zares v kurcu naša lastna življenja in v kakšnem mizernem stanju se nahaja današnja družba.
Niti nisem toliko proti obžalovanju per se, kolikor me moti obžalovanje na javnih forumih. Svoj odnos bi lahko formuliral kot: jebeš bolne ljudi in jebeš mrtveca. Z izjemo tistih, ki jih poznam. In če jih, potem se bom s svojimi čustvi spoprijel sam. Ne potrebujem napotkov novinarjev, da bi razumel, kaj pomeni biti žalosten.
Pred vsem drugim pa sem proti zlorabi besede tragedija. Vsakokrat, ko poljubno izbrani bedak preneha dihati dandanes, to naslovijo s tragedijo. Beseda je izgubila svoj pomen. Vsake smrti ne moremo imenovati tragedija in pričakovati, da bo ta beseda še obdržala prvotno vrednost. Tudi množična smrt, na primer, ne more avtomatsko spadati med tragedije. Le zato, ker je mož ubil svojo ženo, njune tri otroke, njenega ljubimca, svojega ljubimca, varuško, poštarja, prodajalko od vrat do vrat, tipa na okencu loterije in potem popleskal steno še s svojimi možgani, vse skupaj še ne moremo imenovati tragično. Je zanimivo. Je zabavno branje. Ni pa tragedija.
Tudi smrt otroka ni kar tako, meni nič tebi nič tragedija. Če je nek tip povozil sina, medtem ko je vzvratno speljeval na ulico, to pač ni tragedija. Je slaba, slaba ocena situacije. Tragedija je literarni žanr, v katerem glavni junak propade zaradi šibkega etičnega koda ali pa usodne značajske napake. Shakespeare je pisal tragedije. Če devetčlanska družina ne preživi srečanja njihovega kombija z vlakom, to ni tragedija. Temu se reče prometna nesreča.
Veste, kaj je tragedija? Tragedija je, če zagledate zavaljenega pizduna na letališču, ima mozoljav obraz od maščobe, ki se cedi iz njegovega telesa, spodnji del trebuha pa mu štrli izpod majice; poleg njega sedi partnerica, ki ima gnile zobe in kraste na kolenih in isto noč jo bo prisilil, da mu ga pofafa. To je tragedija. Takih zgodb na televiziji ni pretirano veliko.
Novinarji se večkrat zatekajo k tragediji, ko umre kak bel policist. Zakaj je to bolj tragično, kot če taisti policist ustreli mulca v Bronxu? Zakaj ni nikoli tragedija, ko predvajajo novice o policiji, ki strelja na neoboroženo črno mularijo? Temu nikoli ne pravijo tako. Belci prihranijo tragedijo zase. Zakaj?
Množični mediji so dvignili oglaševanje razočaranja in sočutja na raven visoke umetnosti. Toda moram vam priznati, da mi mehko maha za paraplegika, ki je preplezal šest gora in nato presmučal 80-kilometrsko pot do prve vasi; ne zanima me vojni veteran brez ene noge, ki je predrsal vse ledenike v Kanadi, da bi zbral sredstva za otroke, ki potrebujejo najnovejše izume prostetike. Visi mi za tipa brez živčnega sistema, ki je postal regijski prvak v rokoborbi in takisto za nekoga, ki je izgubil celoten trup v Vietnamu, zdaj pa lahko zdrži pod vodo šest minut, da bi spodbudil znanost k več raziskavam o spina bifidi; ali pa za dojenčka, rojenega brez srca, ki je danes star 95 in še vedno pomaga vsem v svoji ulici pri košnji trave.
Je to vse, kar lahko od novic najdemo v celotni državi? Ljudi, ki so premagali nepredstavljive ovire? Pizda, vse skupaj postaja dolgočasno in predvidljivo.
In ali to pomeni, da bi morali občudovati človeka na podlagi sosledja nesrečnih in srečnih pripetljajev? Zgolj zato, ker je nesreča nastopila prva? Kaj pa obratno? Kaj pa vsi tisti, ki so začeli super in potem spektakularno propadli? Ljudje, ki so se rodili z vsemi možnimi privilegiji in bili deležni vseh možnih naravnih talentov, ki so imeli v družini dovolj denarja za vsa darila, ki so si jih zaželeli v otroštvu, ki so jih obkrožali sami dobri ljudje, a so vseeno odšli v svet in zajebali svoja življenja do fundamenta. Ni tudi to novica? Ni to prav tako zanimiva zgodba? Po resnici povem, da se mi zdi celo bolj zanimiva. Sliši se mnogo bolj kot prava tragedija.
Vsake toliko bi si želel slišati, gledati, brati o čem podobnem, ne pa brez izjeme nekakšne psevdo-navdihujoče puhlice, ki nam jih prodajajo, da bi pozabili ali spregledali počasno propadanje te države. Če že vztrajajo, da ljudje morajo poznati vsakega bolnega novorojenčka in kripla, ki se ukvarja s poklicnim plesom in kvadraplegika, ki igra softball, zakaj enostavno ne postavijo posebnega programa in ga poimenujejo »Navdihujoče zgodbe TV«? Tako bi ga lahko enostavno preskočil. Utrujen sem že vseh teh ljudi, ki se borijo z življenjskimi preprekami. Jebeš prepreke. In jebeš ljudi, ki se borijo z njimi.
Ali res ni univerzalno, da se po določenem času vsi naveličamo še ene zgodbe o nekem otroku iz Minnesote, ki potrebuje nova jetra? Ko sem jaz odraščal, mularija ni potrebovala novih jeter. Mi smo imeli dobra jetra. S čim hranijo današnje otroke, da kar naenkrat vsi potrebujejo nova jetra? To mora biti v povezavi z genskim bazenom. Narava je včasih iztrebila vse šibke otroke, preden so bili dovolj stari, da bi začeli razmnoževati svoje defekte. Zdaj pa je celotna medicinska industrija namenjena, da ohrani ljudi pri življenju ravno dovolj dolgo, da preda svoje mutirane gene naslednji generaciji. Temu se reče zdravstvena aroganca in deluje zoper naravni načrt. Gabi se mi že brati o malčku, priklopljenem na defibrilator, ki čaka, da mu dostavijo še eno ledvico z bližnjega vzhoda – s privatnim letalom, ki ga je prispevala oglaševana korporacija, da bi si ponovno zagotovila pozitivno publiciteto, ker je prejšnji mesec pomorila šest tisoč Pakistancev zaradi kemijskega razlitja v njihovi tovarni. Utrujen sem od tega pretvarjanja, da so to prave novice. Perverzno nagnjenje h govoričenju o bolnih ljudeh niso prave novice. To so čustvena izsiljevanja.
Resnica je, da je na milijone in milijone bolnih otrok in pohabljencev in zasvojencev in kriminalcev in sociopatov in poškodovanih in mentalno obolelih in lačnih ljudi, ki potrebujejo pomoč. Da ne omenjamo celoten srednji razred, ki zatrjuje, da je vse popolnoma v redu, porabijo pa tri ure vsak dan za prevoz na delovno mesto, medtem ko njihova izpraznjena življenja polzijo v žep brezdušnih belih ovratnikov. Toda mediji se ne ubadajo s tem. Raje poiščejo še en prispevek za Žrtev tedna in sami sebe portretirajo kot plemenite. Podčrtajo izbrane primere, da se navzven zdijo kot izjeme. In med celotnim procesom priznajo, da ostajajo nemočni tako pri prikazovanju kot pri reševanju celotne velike ameriške družbene more.
‘Industrija obžalovanja/tragedij/sočutja’ je prevod poglavja: ‘The Grief/Tragedy/Sympathy Industry’ iz knjige ‘Braindroppings‘ stand-up komika, igralca in pisatelja Georga Carlina.
Z vsem spoštovanjem, Naughtius Maximus