Včasih je to nezemljan. A še večkrat je to Stroj: Edina preostala konkurenca človeštvu. Vse kaže, da je umetna poustvaritev po naši podobi zadnja stvar, ki nas lahko vrže z vrha prehranjevalne verige.
Čisto vsakič, brez izjeme, se na poti proti razredu začnete spraševati, ali počnete pravo stvar. Je vredno? Bi lahko dali več od sebe? Zakaj so kolegice in kolegi bolj uspešni od vas? Prikličete si tiste redke spomine, ki so vam ostali iz šole. Poskusi dokazovanja, kako deluje hidrostatični tlak pa prepevanje partizanskih pesmic ob klavirski spremljavi pa razočaranje, ko se je posušena skulptura iz gline vrnila v povsem drugačni obliki, kot ste si jo zamislili prejšnji teden med packanjem. Pa še tu in tam kaj od pouka, ampak v glavnem je bila šola eno samo dolgo čakanje na odmor, kasneje pa serija presenetljivih spoznanj, koliko fejst sošolk ali sošolcev je v razredu. Kaj je potem vaša vloga? Kaj je point? Preberi več KOKOSONOMIJA. IV. POPULACIJA→
Stojite pred vrati razreda. Popravite si lase in se nasmehnete svoji negotovosti. Saj bo. Hrup za vrati ni namenjen vam. Takšni so pač otroci. Takšni kot svet. Kaotični. Umirili se bodo, ko boste vstopili. Toda umirili se bodo le, če bodo videli od tega korist. K sreči razpolagate s koristjo, čas je, da so povlečete iz rokava. Sprožite dlan proti kljuki, ko nenadoma priteče nasmejano bitje, ki bi moralo biti v razredu, odpre vrata in se zapodi v notranjost pred vami. Preberi več KOKOSONOMIJA. III. EKOLOGIJA→
Dolgo se že nismo snideli. A vsaka dolgost sčasoma postane kratkost. In evonas. To pot se javljam iz jedra družbene eksplozije silicijeve inteligencije. To je tista, ki jo simulira – pretvarja – računanje, kot nekoč v Računanje je igra (1989–). Namenoma ne uporabljam pojma umetna inteligenca, ker za seboj potegne veliko serijo misli, ki niso primerne za srž najbolj zanimivih, izzivalnih izhodišč. Silicijeva inteligenca torej je tista, ki jo izvaja računanje. Ali pa je posledica računanja? Preberi več KDO GOVORI, KO GOVORI VELIKI MODEL→
Zadihajte. Učenci vam nočejo nič hudega. Včasih se tako zdi, ampak otroci so samo malo trapasti. Ampak niso trapasti, ker hočejo biti trapasti. Trapasti so po sili razmer. So še otroci. Vi ste tam – v šoli – da jih skozi serijo naključno izbranih in zaokroženih vsebinskih sklopov vzgojite v samostojna, zdrava, izobražena in samozavestna bitja, ki bodo znala skrbeti zase in za svoje bližnje in bodo svet popeljala skozi vse ovire, ki nam jih bo serviral planet v naslednjih desetletjih. Ne bojte se jih. Spomnite se, da ste pedagogi zato, ker jih imate radi, ne glede na to, kako zelo trapasti so. Še enkrat, da ne pozabimo: Niso taki po lastni volji. Za razliko od njihovih staršev, ki pa so trapasti, ker hočejo biti trapasti. Preberi več KOKOSONOMIJA. II. TEHNOLOGIJA→