… se nadaljuje …
4
MIGRACIJE
Zakonske spremembe v šolstvu so smešen pojav. Pravkar se na primer ubadamo s problemom pomanjkanja osnovnega kadra. S problemom, ki ga nameravamo rešiti tako, da bomo pogledali skozi prste pedagoškosti kandidatov, če bodo le zadostili znanstvenim pogojem izbranega področja. Kot že toliko drugih predlaganih sistemskih rešitev pred to, bo tudi ta pogrnila na najmanj spektakularen način. Novi učitelji bodo preprosto obupali, ker učenčarija ni usklajena s frekvenco, ki bi si jo sami želeli v razredu. In čez desetletje si bomo ponovno zastavljali ista vprašanja.
Vse dokler ne bo mesija rešil osrednje težave prav vsakega šolskega sistema na tem planetu: To, da učiteljem nekdo izven razreda konstantno serje po glavi.
Priznajmo si, učitelji smo čuden profil ljudi. Mi uživamo, ko nam mularijad vzdihuje od dolgčasa in čaka, da nehamo nakladat in jim damo mir, ker imajo čez 15 minut kontrolko iz čisto druge snovi. Še več, mi si tega želimo še bistveno več. Nam je to izziv in poslanstvo. Za to bi bili pripravljeni vzeti tudi manjšo plačo, tudi več učencev, tudi slabšo infrastrukturo. Vse dokler nam nihče izven razreda ne serje po glavi. Konstantno. Starše in politike iz šol pa bo začuda tudi dovolj učiteljev.
Tako, zdaj je zapisano. Zdaj je črno na belem. Zdaj smo se izpihali. Konec čik pavze, gremo v razred.
* * *
Ponovimo svojo mantro.
1 otok sredi morja,
100 otočanov,
vsak otočan na dan pridela 10 kokosovih orehov in jih 10 tudi poje.
Spomnimo se, da smo s prejšnjo lekcijo želeli spodbuditi otroke k razmišljanju v … eno smer, je pa res, da ima ta ena smer dve glavni izpeljavi.
- Razmerje med družbo in njenim okoljem, ki ga širše imenujemo ekologija, je globoko zaznamovano z rastjo ali padcem števila pripadnikov v tej družbi. Če prebivalstvo narašča, se poveča pritisk na omejene surovine, ki jih okolje ponuja. Te spremembe so večkrat vplivnejše, kot si upamo priznati. Marsikateri pojav v današnji družbi je nezanemarljiva posledica demografskih sprememb in ne le političnih odločitev. To seveda ne sme biti potuha političnim odločevalcem, naj bo raje odskočna deska za iskanje sistemskih poti v boljši jutri.
- In prav tako obratno: Zamejene družbe lahko izkusijo upad prebivalstva, kar seveda zmanjša njen odtis na okolico, mora pa družba natančno opredeliti strategijo t. i. de-growtha, če želi ohraniti tehnološke pridobitve iz preteklosti. Povedano z nekoliko grenko analogijo: Kot se moramo v družini ustrezno pripraviti na rojstvo novih otrok, prav tako se moramo pripraviti na sestop najstarejših ljubljenih. Tehnologija, ekologija in populacija so neločljivo povezani pojmi. In če na družbo gledamo longitudinalno in v njej zaznamo valove vzponov in padcev števila prebivalstva, takrat postanejo strategije kultiviranja kokosov zares zanimive!
Nekaj imejmo vselej v mislih. Govoriti o prebivalstvu ni težko, dokler ostajamo omejeni na otok stotih ljudi, ki se vsi med seboj poznajo, so si všeč in se dnevno družijo med seboj. Stvar postane komplicirana, ko s pogledom smuknemo v sosednjo vas. Pa ko gledamo celo občino vobče. Oz. državo. Ali pa kar kontinent. Kaj šele celoten planet!
Zato se sprva osredotočimo na majhne enote. Ker v njih ni težko simulirati nekaterih potez oz. politik, ki bi nam koristile v večjem obsegu, a si ga pogosto ne moremo predstavljati na ravni širših regij oz. ga pospremimo z besedami: To enostavno ne bi delovalo (ker so v sosednji vasi pač taki in taki. Kakšni? Pa saj vsi vemo: lenuhi. Pa razgrajači. Pa ignoranti. Pa heretiki).
Ampak dovolj splošnosti zaenkrat, danes odpremo bolj zabavno in aktualno temo. Še prej pa skok v zgodovino. Ne, nisem pozabil na naš dogovor.
Gospod predsednik, zdaj ni čas, da bi vi in mi vlekli vsak svoj konec vrvi, ki smo ji na sredini zavezali vozel vojne; zakajti bolj kot vlečemo, bolj se vozel zateguje. In morda bo nekega dne prišel dan, ko bo vozel stisnjen tako tesno, da ga ne bo uspel razvozlati niti tisti, ki ga je nastavil in takrat bo postalo nujno, da se vozel preseka; kaj pa to pomeni, mi ni treba razlagati, saj se oba popolnoma zavedava, s katerimi groznimi silami razpolagata najini državi.
Z opisom v obziru, če ne obstaja prava volja, da bi se vozel zategnil in s tem obsodil svet na katastrofe termonuklearne vojne, potemtakem predlagam, da ne le omilimo sile, ki vlečejo vrv k sebi, temveč se pobrigamo, da se vozel razveže. Pripravljeni smo na to.
S temi besedami je 26. oktobra 1962 Nikita Hruščov v pismu nagovoril Johna F. Kennedyja. Vozel, o katerem je govoril, je prispodoba za hladno vojno, tekmo za svetovno prevlado med Sovjetsko zvezo in Združenimi državami Amerike brez neposrednega vojaškega spopada. Citirano pismo je bilo resda spisano na pregovornem vrhuncu hladne vojne, v dvotedenskem obdobju poimenovanem kubanska raketna kriza, minuto pred polnočjo z bolj pesniškim izrazom, a je hkrati izraz nerazložljive ponižnosti, ki iz nas dela ljudi. Tudi v šestdesetih nam je Oppenheimerjevo spoznanje, da smo postali Smrt, še vedno kocine pokonci postavljalo, a nam je po drugi strani tudi še vedno kocine pokonci postavljalo. In tako je še danes.
Zakaj se moramo učiti o kubanski raketni krizi? Poleg očitnega sklepa, da nam ne sme biti nepomembno, da sta si pismo izmenjala Hruščov in Kennedy, je kriza razkrila nastop novega pogleda na svet. Nuklearno orožje je za vedno zarezalo v človeštvo. Eksploziji Fat Mana in Little Boya sta nas zaznamovali s strahom, z jezo, z žalostjo, z obupom in s sramom. In kot še toliko drugih stvari, tudi njiju pospremimo z besedami: »Nikoli več.«
In dejansko! Nikoli več. Vsaj zaenkrat ni še nihče pritisnil na gumb. Do današnjega dne, ko prsti določenih posameznikov lebdijo milimetre nad usodnim gumbom, še nihče ni šel tako daleč, da bi ga dejansko pritisnil. Tudi če bo nova bomba padla jutri, je bilo to nenavadnih osem desetletij, ki so pustila edinstven pečat. To NI samoumevno. Lahko bi celo rekli, da je nenavadno. Nikoli prej se nismo zares ustavili pred uporabo orožja v vojni. Imeli smo poskuse, ki smo jih sprida kršili, a da bi za osemdeset let prekinili s tekmovanjem v najsmrtonosnejših one-punchih, to je skoraj nepredstavljiv pojav.
Stoletja, tisočletja, je bila vojna pač še ena varianta, kako se iti politiko med sosedi. Ko lepe besede odpovedo, ko se je nemogoče poročiti s kraljevo hčerko, ko nočejo z nami podeliti te kovine ali onega vira energije, pač napovemo vojno in gremo v njej do konca. Dokler ena stran ne obupa. In potem, nenadoma, se sredi dvajsetega stoletja znajdemo v situaciji, ko bi lahko šli v vojni še dlje, vendar ne gre. Bojimo se. Ne vidimo smisla. Dandanes ni težko verjeti, da živimo v najbolj nasilnih časih. Vrlim novinarjem se lahko zahvalimo, da nas obveščajo o grozodejstvih in nepravicah sveta s kvaliteto, ki ji nismo bili priča nikoli doslej. Vendar pa nam prav ta ozaveščenost onemogoča razumeti, da je vojna danes manj prisoten pojav kot kdaj koli. Kar ni nujno slab pojav, prav ozaveščenost je eden ključnih nosilcev naše kritičnosti. Na nas je, da nadaljujemo po tej poti. Ni samoumevna.
Naslednjič spregovorimo o morda na videz ne najbolj logični posledici izginevanja vojne iz vsakdanjega življenja ljudi, a danes le še toliko: 27. avgusta 1962 je sovjetsko podmornico B-59 pretreslo več eksplozij. Mornarica ZDA je patruljirala okrog Kube, da bi preprečila nove pošiljke sestavnih delov medcelinskih raket, ki jih je SZ sestavljala na otoku. Zaznali so B-59 in jo z opozorilnimi eksplozivnimi telesi po protokolu pozvali na površje. Niso bili seznanjeni, da je B-59 opremljena z atomskimi konicami na svojih torpedih in ukazom, da jih lahko uporabi v primeru vojne.
Kapitan Valentin Grigorjevič Savitski in politični oficir Ivan Semenovič Maslenikov sta se nagibala k izstrelitvi, a na U-59 slučajno prisoten vodja podmorniške flotile Vasilij Aleksandrovič Arkipov je ostal neomajen in izstrelitve ni potrdil. Njegovo odločitev je najverjetneje zaznamovala nesreča, ki ji je bil priča eno leto prej, ko se je na podmornici K-19 pokvaril ohlajevalni sistem reaktorja. Ekipa je uspela z izdelavo novega hladilnega sistema napako popraviti in preprečiti nuklearno topljenje, a inženirji so bili v procesu izpostavljeni previsoki meri sevanja. Vseh sedem je umrlo v naslednjem mesecu, še 15 drugih članov posadke pa v naslednjih dveh letih. Zgolj opomnik, da smo najrazsodnejši, ko se o eni stvari odloča več glav in ko nihče ne izpolnjuje ukazov. Le en razlog več, za nas in za mladino, da je druženje etično dobra, nujna stvar.
S tem pridemo k zasnovi in sporočilom današnje lekcije.
Migracije prebivalstva so smešna reč. Vedno so bile prisotne, a kljub temu se nam znova in znova kažejo kot svež pojav. Se spomnite, da smo pred nekaj lekcijami govorili o tem, da je bil prav vsak od nas nekoč nomad? No, migranti niso nič drugega kot to, kar smo bili nekoč sami. Posamezniki brez zemlje in brez doma, ki iščejo lepši konec sveta, da bi jih sprejel z odprtimi rokami.
Brez skrbi, predsodkov in stereotipov se lahko pri teh letih ognete. Tudi vi in jaz jih nisva spregledala v osnovni šoli, bodo že dobili priložnost, da jih razumejo. Najverjetneje jim jih bodo razložili kar sošolci sami. Konec koncev smo imeli vsi privilegij hoditi v razred z nekom, ki je v domači kraj prišel od drugod. Zaenkrat bo povsem dovolj, če lekcijo oblikujemo, kot smo vsako doslej. Kot spoznavno igro, kot fronto domišljije.
Danes ima vsak od učencev priložnost, da se pokaže v najboljši luči s tem, da svoje sošolce prepriča, zakaj je prav on manjkajoči člen njihovega otoka. Kaj lahko Metka nauči ostale? S čim lahko Jože popestri večere ob ognju? Kako to, da nihče nikoli ni pomislil, da smo pogrešali Angeline sposobnosti in zakaj je prav Natanielova ideja tista, ki jo bomo jutri vsi uresničevali? Seveda bodite pozorni na njihove posamezne odgovore. Nivo samozavesti, ki ga bodo izžarevali, vam lahko precej pomaga pri prepoznavanju njihovih duševnih stanj. Šolsko leto se je pravzaprav šele dobro začelo in marsikomu konec brezskrbnega poletja predstavlja stresne čase.
Predvsem pa bodite pozorni na iskanje skupnih točk vseh podanih odgovorov. Vaš cilj je izpostaviti, da je prihod v novo okolje ves čas obremenjen z občutkom, da se mora posameznik v njem dokazati. Se izpostaviti v izključno pozitivni luči. To ni lahek izziv za nikogar. Pravzaprav je to skrajno nepošten izziv, a, žal, realnost vseh, ki so kadar koli zamenjali domače okolje. Tudi o tem jih bodo prijatelji podučili bolje od vas. Vaša naloga je, da zorjete ledino. Če bo šlo vse posreči, boste lahko kaj hitro pokazali, da se vsak novi prebivalec otoka lahko pohvali s prav istimi lastnostmi kot obstoječi otočani. Ne šteje to, na katerem otoku smo živeli včeraj narazen, šteje to, da danes živimo na enem otoku skupaj; nihče manj otočan kot kdor koli drug. Najbolj smešen del lekcije bo brez dvoma spoznanje, kako le vi, učitelji, mislite na težave sobivanja; otrokom je sožitje mnogo bolj samoumevno.
Na to mislimo, ko pravimo, da nas v resnici otroci naučijo več kot mi njih.
Toliko za danes, hvala za vaš čas. Naslednjič prvič zares zagrizemo v ekonomske pojme. Komaj čakam.