NO COUNTRY FOR OLD MEN (2007)
Pišete novi vestern blockbuster. Brezčasno bajko o življenju na divjem zahodu v devetnajstem stoletju. Pa kaj, če niste nikoli niti povohali prerije, da bi se lahko vživeli v okolico – tudi Karl May je ni. Začnimo z glavnim likom. Naj bo moški. Konec koncev je naš bikinigled posvečen iskanju pravega moškega v filmskih historiji:
Bel klobuk, ki nakazuje njegovo puristično dušo. Preproste kavbojke in karirasta srajca kot znak skromnega življenja in trdega odraščanja. Zloščeni čevlji, za katere poskrbi vsak večer tako marljivo kot za zobe. Iznajdljivost, ki bi prišla prav vsakemu od nas. Preračunljivost, razumevanje kavzalnosti, sposobnost dedukcije. S slengom rečeno: Street smarts. Zna izkazati naklonjenost do živali, otrok in žensk – vseh bitij, ki so nižje od njega na prehranjevalni lestvici (četudi on noče, da bi bilo tako, to je, pač, samo realnost). In ko smo že pri ženskah: Ostaja neomajno zvest do svoje žene, tudi ko ga naključna manekenka mimobežno povabi sedet k sebi ob bazen. Pogumen in samozavesten, a zadržan in spoštljiv. Urejen in načelen, a žuljavih rok in z revolverjem za pasom. Pravi John Wayne v vseh pogledih.
Pravkar smo opisali Llewelyna Mossa (Josh Brolin), enega od treh centralnih likov filma bratov Coen No Country for Old Men (2007), nastalega po knjižni predlogi nedavno preminulega Cormaca McCarthyja, ki je izšla dve leti pred tem. Llewelyn se nekega dne odpravi na lov za divjadjo, naleti pa na kup zapuščenih poltovornjakov in prav toliko krvavih teles: Ostanek strelskega obračuna med narkokarteloma. Med preiskovanjem scene naleti na kovček z dobrima dvema milijonoma dolarjev bankovcev, ki jih pobaše s seboj in s tem na svoja pleča nastavi ogromno tarčo. Med bankovci je namreč sledilna naprava.
Skozi film tako gledamo igro mačke in miši, pri čemer vlogo lovca prevzame drugi centralni lik, Anton Chigurh (Javier Bardem), naš dežurni badguy, ki se izmika zakonu in mori policiste in nedolžne in poslovneže in karteljerose in nesrečne mimoidoče in to vse z lahkoto, ki pritiče izurjenemu mesarju med pokolom goveda. Ukaže nam, naj vržemo kovanec in morda bo stisnil na petelina, morda bomo imeli pa srečo – kdo bi vedel? Nosi črno, od klobuka do škornjev, tako kvirovsko kot se vede, prav takšni so njegova pričeska, njegov nasmeh in njegova ljubezen do mleka. Ni toliko romaneskni lik kot utelešenje neizprosnega življenja na koncu sveta.
Takšna je vsaj naša pripoved. Keč je, da nam jo pripoveduje tretji od središčnih likov filma: Šerif Ed Tom Bell (Tommy Lee Jones), t. j. tisti starec v naslovu Ni prostora za starce. Ves čas na sledi bežečemu Llewelynu si ne more pomagati, da ne bi pravzaprav staro, klasično zgodbo o tem, kako mafija ulovi barabina, ki jo skuša prelisičiti, v svoji glavi poiluzionira v mitološki spopad dobrega proti zlu. Ne more drugače. Tako so ga vendar učili ves čas. Svet je poln dobrih in podlih fantov in smisel je držati s prvimi in loviti druge. Tudi ko proti koncu zgodbe zre v nepremično Llewelynovo truplo, od katerega je pravkar zbežal trop narkosov, ne more videti resnice in še vedno razmišlja o konfrontaciji z bavbavčkom Antonom.
Ed Tom odpre vrata motelske sobe, v kateri bi ga moral naš bountylovac Anton čakati in … nikogar ni notri. Doh!
Preden se vrne domov in v zaključku filma svoji ženi zaupa sanje prejšnje noči, se Ed Tom ustavi pri stricu Ellisu in potoži, da se upokojuje, ker se ne počuti več sposobnega biti roka zakona v novem, podivjanem svetu. Ellis mu pove zgodbo o smrti skupnega sorodnika in zaključi s preprostim naukom: »Kar imaš na grbi, ni nič novega. Ta dežela je trda z ljudmi. Ne moreš ustaviti tega, kar prihaja. Cel svet ne čaka le nate. To je nečimrnost.«
No Country for Old Men je moderna klasika, ki bolj kot o čemer koli drugem pripoveduje o žanru vesterna nasploh. O izmišljeni fabuli, ki si jo pripovedujemo skozi generacije in o preživetih, izmišljenih likih, ki so v resnici vedno obstajali le v romantiziranih pripovedih naših staršev o tem, kako je bil njihov čas boljši od našega v vseh pogledih. Samoizpolnjujoča prerokba kot ena izmed možnosti, kako se lahko izpoje spoznanje vsakega odraščajočega človeka, ko spozna, da ni nihče od nas brezmadežno bitje.
Če ne mislite snemati za otroke, potem v 21. stoletju v filmu ni več prostora za neranjene ali neproblematične moške.
