[…]
Če želimo potegniti črto pod vse skupaj, zaključimo s tem: Povezujoča tema vsega naštetega balasta je tip obnovitvenega avtoritarizma, kjer nadčloveško močni posameznik stopi na sceno in vznemirljive elemente na silo postavi nazaj »na svoje mesto.« Vse ostalo je kozmetika.
Tako kot pri ravnozemljarjih, [tudi pri QAnonovcih] lahko zaznamo privlačno silo napetosti, ki nas prežema ob spoznanju, da je svet postal preveč zapleten in da se vse vrti z neobvladljivo hitrostjo; vendar pa izsledki Q-jevih analiz situacije vselej okrivijo posamezne akterje, ki so ključni razlagalci kompleksnosti. Namen kozmologij, kot je Q, kot je ravna Zemlja, je, da svet posplošijo. In, ja, vem, kako idiotsko se to sliši.
Pri vsem skupaj je najbolj ironično, da nič ni brez podlage: S tem ne mislimo specifičnih QAnonovih zemljevidov globalne politike, ti so skoraj popolno utelešenje nesmisla, temveč njihovo splošno obliko. Če bi si zares vzeli čas, da na list papirja izrišemo svetovno politično pokrajino, bi dejansko izgledala zelo, zelo podobno: Na tisoče političnih enot, velikih in majhnih, vsaka s svojimi cilji, vrednotami in pobudami, ki skušajo navigirati skozi prav toliko zapleteno množico sporov, zavez in rivalstev v eni sami veliki tekmi za akumulacijo moči, slave ali omejenimi surovinami. Kako naj bi potem tovrstno čačkanje poenostavilo stvari?
Tako namreč, da dano shemo, kaos milijonov in milijonov posameznikov, ki skušajo prirediti svet po svojih predstavah – v dobrem ali slabem – spremeni v eno samo telo. Celotna svetovna zapletenost, vsa kaotičnost, vse je posledica delovanja ene same skupine ljudi. Ne ideologije, ne pogleda na svet, ne vztrajnosti zgodovinskega sosledja, ne česa tako metafizično nebuloznega, kot je naša predstava o delovanju sveta, ne. Posledica ene same, oprijemljive, prepoznavne skupine ljudi z zapisanim načrtom.
Ta tip zarotniškega prepričanja – v vsej svoji zapleteni mitologiji – se postavlja v bran zoper pobude po strukturnih spremembah, veliko ljudi pa zapade v njihov vrtinec prav zato, ker jih strukturna kritika sveta globinsko moti.
Strukturna kritika predpostavlja, da človeštvo je, kakršno je, zaradi zapletenega razmerja sil v družbi – nekaterih zavestnih, drugih nezavednih – ki so se sestavljale in spreminjale tekom generacij. Ne obstajajo niti načrt niti oris niti cilj. Svet se ne bo kar magično preoblikoval v pravljično okolje, ker je v njegovem genskem zapisu, da se to sčasoma zgodi samo od sebe. Mi sami smo odgovorni, da se soočimo s preteklostjo, popravljamo sedanjost in oblikujemo prihodnost.
QAnon – in ne le QAnon, veliko ljudi, veliko, veliko ljudi – želijo verjeti, da človeštvo je, kakršno je, ker se je nekdo načrtno potrudil, da smo se znašli na tem mestu; da obstaja nekaj podobnega naravnemu zakonu in vse, kar moramo storiti, je, da zaupamo osnovnim principom in pravilom.
Znanstveni preučevalci podnebnih sprememb, trans- ali kvir- aktivisti, pravice žensk, reproduktivna avtonomija, enakopravnost ras, protesti zoper policijsko brutalnost, protesti zoper medgeneracijsko, nesorazmerno razdelitev premoženja, protesti zoper vse večje transferje javnih sredstev v roke korporativnih struktur z namenom privatizacije in izkoriščanja delovne sile – vse to so medsebojno povezani, včasih komplementarni, drugič nasprotujoči si sistemski izzivi. Nosilci strukturne kritike so brez dvoma največji motilci statusa quo; sopostavitve globoko zakoreninjenih mrež, ki povezujejo in vplivajo na življenja in prihodnost milijard ljudi.
Točno te motnje v sistemu in ne napake ali konflikti, na katere motnje opozarjajo, so tisto, kar QAnonovce resnično spravlja v stanje tesnobe, ker so motnje tiste, ki prikazujejo družbo kot zapleteno tvorbo. Ne želijo, da bi bil svet zapleten in šele v trenutku, ko spregovorimo o njegovi zapletenosti, ga zares zapletemo.
Gre za čarovniški trik. Govor o policijskem nasilju ustvari policijsko nasilje. Motnja statusa quo je potemtakem sprejeta kot motnja naravnega zakona. Problem, kot ga vidijo QAnonovci, je, da nihče ni prisilil teh aktivistov, da bi utihnili in točno to je tisto, kar si želijo: Nadčloveško močnega posameznika, ki bi stopil na sceno in vse te aktiviste prisilil v tišino in poslal domov »na svoje mesto.«
To seveda ni filozofija, ki bi bila edinstvena QAnonu, gre za življenjsko silo vseh reakcionarnih gibanj. In, povsem logično, se ne morejo poenotiti z dejstvi. Globalno segrevanje, za primer, je resnični pojav in eksistencialna grožnja civilizaciji. To je samo dejstvo. Ne gre za nikakršno simulacijo resničnosti kot produkta človeškega čebljanja o njem, ne gre za agresivno levičarsko propagando, ki išče vzorce med oblaki, ne, gre za stranski produkt odlaganja industrijskega nivoja ogljikovega dioksida v atmosfero zadnjih dvesto let. Samo dejstvo.
Seveda je nekaj zelo mikavnega pri soočenju fanatikov s temi dejstvi, z vsemi materialnimi viri, ki dokazujejo, da se pripadniki teorij zarot preprosto motijo, a v resnici je takšno postopanje neučinkovito. Kar pa je edinstveno QAnonu, je stopnja neučinkovitosti takšnega postopanja, stopnja imunosti tega gibanja proti kakršnim koli dokazom.
Vsa reakcionarna gibanja so v napetosti z resničnostjo; v napetosti, ki sčasoma privede do psihološke krize – kulti, kot je QAnon, so zadnja postaja teh psiholoških kriz, zadnja postaja, kjer je resničnost sama postala sovražnik. Na koncu dneva, seveda, ne štejejo dejstva. Šteje moč.
Tudi QAnonovci namreč niso samostojen, pasivni vrč, v katerega je nekdo nalil zvrhano mero norosti. Tudi oni imajo svoj politični cilj. Tudi oni se – v vsem, kar sprejemajo, v vsem, kar verjamejo – upravičujejo skozi posledice svojega delovanja.
»Demokratska stranka je na zadnji nacionalni konvenciji predlagala, da bi se leta 2020 za predsednika države ponovno potegoval Bernie Sanders. Si lahko predstavljate? Kaj bo, če izvolijo njega? Resno upam, da ga ne. Upam, da se uresničijo vse naše napovedi, se zgodi Veliko prebujenje in se vsi poenotimo s predsednikom Trumpom.«
»Dovolj mi je vseh teh napadov na predsednika Trumpa, mislim, da je najboljši predsednik, ki ga bomo imeli za časa naših življenj, hvaležna sem za vse, kar počne in s ponosom kandidiram za mesto v kongresu kot predstavnica 14. okrožja iz Georgie.«
- Marjorie Taylor Greene
Razlog, zakaj jih ne moti dejstvo, da se Q v svojih napovedih ves čas moti, zakaj jih ne motijo izredne nedoslednosti ali izrazita nasprotovanja lastnega prepričanja, ki je sposobno zatrjevati najbolj napačne sklepe, je moč, ki si jo prisvoji nekdo, ki ga ne zadržuje nekaj tako krhkega in šibkega kot je resničnost. Trdijo, da so proti korupciji, a hkrati podpirajo in polagajo upanje na odprto koruptivnega politika – in ta razgaljena hipokrizija je celoten smisel. Brez težav bodo svetu predpisali izjeme, ker je to tisto, kar jih naredi izjemne. Za njih je prisostvovanje v divji hipokriziji dejanje dominacije; iz inata se držati napačnih idej je položaj pripadnikov, ki verjamejo, da moč pripada tistim z največjo voljo, da si jo prisvojijo – in, ali sploh obstaja lepši izraz največje volje do moči, kot pripravljenost zavreči resnico?
Njihova volja je kladivo, s katerim lahko udrihajo resničnost v obliko lastnega poželenja: V preprosti svet, kjer je resnica točno takšna, kot jo skozi lastne oči vidijo sami: razrešena zapletenosti, razbremenjena spreminjanja, kjer so sami avtoriteta pravice, njihovi sovražniki pa so tiho, kladivo, s katerim lahko oblikujejo resničnost v ravno Zemljo.
‘V iskanju ravne Zemlje’ je prevod zaključnega dela videoeseja ‘In Search of a Flat Earth’ youtuberja Dana Olsona, ki ustvarja pod psevdonimom Folding Ideas.
Z vsem spoštovanjem, Naughtius Maximus.