MATRICA (1999)
Včasih je to nezemljan. A še večkrat je to Stroj: Edina preostala konkurenca človeštvu. Vse kaže, da je umetna poustvaritev po naši podobi zadnja stvar, ki nas lahko vrže z vrha prehranjevalne verige.
Končno lahko razumemo, kako so se počutili olimpski bogovi, ko so Prometeju naklonili strašno kazen.
Življenje brez strojev že dolgo ni več možno; a prav tako nemogoče postaja sožitje z njimi. Nevzdržna tesnoba, ki jo znanstvena fantazijska umetnost obilno molze. In nihče tega ne naredi bolje od Matrice (1999).
Pa je – formalno – Matrica kaj več kot remake Metropolisa? Protagonist spregleda tiranijo mašin nad človekom; postane Izbranec, čigar naloga je doseči nemogoče sožitje strojev in ljudi. Tako kot je sam »spregledal in verjel,« morajo zato »spregledati in verjeti« tudi ostali.
Matrica neutrudno vleče vzporednice, a jih tudi podaljša na način, da protagonista opolnomoči. Neo je, tako kot Freder, v resničnem svetu ranljiv, zaljubljen, šibek, krotek. A nato stopi v Matrico, kjer postane pravi mačo – nepremakljiv, stoičen, fanatičen, emocionalno odrezan. V bistvu postane podoben spletnim avatarjem, s katerimi se fajta.
A za kaj se Neo resnično bori? Ko stopimo na raven idej, je Matrica genialno izmuzljiva. Je njen statement političen? Humanističen? Seksualen? Vse hkrati?
Da bi razumeli fascinacijo nad filmom, je pač potrebno stopiti onkraj trhlih vzporednic. Če je za vzpostavitvijo današnjega standarda moškosti stal določen strah – da nam bo sodobnost odvzela moškost, potem je za Matrico ključen strah, da nam bo sodobnost odvzela človečnost.
Je res čudno, da je metaforika rdečih in modrih pilul postala temelj teorij zarote? Mar niso teorije zarote prav to – boj proti Stroju, ki nam krade osnovno dostojanstvo? S cepivi nas bodo nadzorovali, s chemtraili kastrirali, z okroglo zemljo nas bodo oropali Boga, s klimatskimi spremembami nas silijo, da se uklonimo nadrasi Bilderbergov, kuščarjev in drugih.
Neo je v tem oziru idealen bojevnik za (domnevno) razčlovečene, tako kot je bil Arnold idealen bojevnik za (domnevno) demaskulizirane. Njegova poglavitna kvaliteta ni super telo, temveč volja. Storil je tisto, kar lahko vsak izmed nas – svoj um je izuril do nepremagljivosti – in postal fanatik.
Temu ustreza Neova varianta bikinija – namesto, da bi razkrivala izumetničeno telo, ga ščiti pred pogledi. Lahko bi celo rekli, da ščiti njegovo nedolžnost …
Neo ni nepremagljiv – vsekakor pa je neuklonljiv.