VERTIGO (1958)
Recimo, da si želimo nekaj pogledati pobliže. Od blizu. Kaj naredimo? Stopimo bliže, vendar. Ali pa premaknemo glavo. Vir našega vidnega receptorja, naše oko ali fotoaparat ali telefon, premaknemo naprej. V filmski umetnosti temu pravimo push-in. Če se želimo od predmeta oddaljiti, ga videti v širši kongrafiki, bomo izvedli t. i. pull-out. Učinki obeh premikov na pripoved zgodbe so mnogoteri.
Včasih nas bolijo noge, ali pa se nam enostavno ne da premikati. Tehnološko bolj dovršeni pripomočki od naših oči so sposobni izvajati zoom-in ali zoom-out. Dosežemo lahko veliko podobnih učinkov kot če premikamo kamero ali telefon ali fotič, posebnost pa je (ne)ostrina končne slike, ki ima lahko povsem svoje pripovedne učinke.
Če želimo maksimirati približevanje ali oddaljevanje, lahko seveda uporabimo oba postopka hkrati; a resnična čarovnija se zgodi, ko skombiniramo pull-out z zoom-inom ali push-in z zoom-outom. Tema postopkoma pravimo dolly-zoom ali včasih tudi vertigo effect t. j. z izrazom, poimenovanim po filmu, ki je prvi sprida uporabil ta postopek. V filmu je služil predvsem zato, da je gledalcem približal občutek vrtoglavice ob pogledu navzdol z višine.
Vertigo (1958), mestoma izbran za najboljši film vseh časov, je adaptacija štiri leta mlajšega romana D’entre les morts pisateljskega dvojca Boileau-Narcejac.
Pripoveduje zgodbo invalidsko upokojenega policista Scottieja, ki ga kolega prosi, naj malo pošpijunira za njegovo ženo Madeleine, češ da se ta zadnje čase sila čudno vede. V študijah filma se kot glavno temo običajno navaja obsedenost. V tem primeru obsedenost šibkega moškega lika z idealizirano žensko. Režiser Alfred Hitchcock prav s preigravanjem različnih oblek na Kim Novak eksperimentira z našo predstavo o njej. Večino dneva preživi na primer v straight-edge reklcu, bluzi in dolgi kikli, s strogo pričesko (izbira spiralne fige, ki ji drži lase na mestu vsekakor ni naključje), da jo lahko sprejmemo kot karierno, disciplinirano, zaprto in načelno.
V teh posnetkih jo je nemogoče ločiti od klasičnih urejenih ženskih likov, ki delujejo kot prizemljitev za vse, kar je divjega na moški naravi. V Hollywoodu, zaznamovanem s Haysovim kodeksom, je ženska gatekeeper spolnosti. Ker se moški v svojem aktivnem položaju v družbi večkrat znajdejo v trenutku skušnjave ali poželenja, je naloga žensk, da poskrbijo za striktno podrejanje avtoritativnim normam in preprečujejo popoln družbeni kolaps.
Madeleine je obsedena s svojo prababico, Carlotto Valdes, ljubimko bogataša, ki po rojstvu njunega otroka stori samomor. Carlottina zgodba jo zaznamuje do te mere, da skuša sama storiti isto s skokom v Pacifik v slavni sceni pod mostom Golden Gate – po svoje je tudi Hitchcock obseden z arhitekturnimi presežki. Scottie jo reši pred smrtjo in par je odtlej neločljivo čustveno povezan. Z vsem znanjem, ki ga imamo o Haysovem kodeksu, poskusite uganiti, na kaj režiser namiguje, da se Madeleine v naslednjem kadru zbudi v Scottiejevi postelji.
Po drugi plati pa je Madeleine Scottiejev predmet poželenja. Ni ženska v polnem pomenu besede: Zrelo bitje z oblikovano osebnostjo, lastnimi motivacijami in zapleteno vlogo v družbi, ne, to ni neka romantična, kasablantična pripoved dveh ranjenih duš, ki se druga drugi odpreta, ne, Madeleine je v vseh pomenih besede Scottiejeva iluzija. Projekcijski produkt njegove domišljije in primanjkljajev. Scottiejeva bivša zaročenka, ki jo srečamo na začetku Vrtoglavice, je romaneskni karakter; zato zanjo ne more pokazati interesa, pokaže ga lahko samo za svoj ideal. To bo vzorec, ki ga boste pogosto zaznali pri kontrolfrikih svoje okolice. Ideal in hkrati tudi stereotipiziran damsel in distress (kar je prav tako še en ideal).
Hitchcock natančno ve, kaj počne. Madeleine nam ne pokaže gole kože, ker tako narekuje njen poklic ali zaradi udejstvovanja v specifičnem športu ali zaradi prežvečenih, aristokratskih vedenjskih standardov. Pokaže jo, da ob njenem videzu uživamo.
Madeleine tekom filma le stori samomor, kar Scottieja še dodatno potisne v nestabilno psihično stanje. Kmalu po terapiji v sanatoriju pa na ulici zagleda Judy, žensko, sila podobno Madeleine. Scottie, še vedno obseden s plodom svoje zamišljije, prisili Judy k vrsti sprememb in odločitev, da bi dokončno postala Madeleine, vrhunec njegovega poželenja, ki je kar ne more in ne more pozabiti. Skrivnostna, a hkrati nezapletena na svojem piedestalu. Gre hkrati za odločen komentar, da se je ženska za moško naklonjenost pripravljena scela podrediti (Oziroma z besedami Judy: »Alright I’ll do it. I don’t care anymore about me.«)
Vse bolj pogost zasuk filmov v letih po drugi svetovni vojni k bolj individualiziranim temam, k raziskovanju duševnih stanj in k odnosom ne-epskih, ne-NPC-jevskih likov, je izraz širšega kulturnega sentimenta, za katerega se včasih uporablja splošna skovanka: Kriza modernosti.
Začetek dvajsetega stoletja je človeštvu ponudil več utopičnih predstav prihodnosti in političnih ureditev, ki bodo družbo do teh utopij pripeljale. Kapitalizem, fašizem, komunizem itd. so ponujali sveže podobe življenja v postindustrijski dobi. Navdušenje nad svetlo prihodnostjo ni bilo univerzalno občutje, o čemer pričajo številna avantgardna gibanja, a dokončno so ljudje podvomili prerokom modernosti, ko sta odjeknili atomski bombi leta 1945 in razkrili, kakšna nebesa na Zemlji ponujajo utopični politični sistemi, sekularizacija družbe, znanost ali tehnološki dosežki. Proti koncu petdesetih je v ospredje interesa umetnikov v velikem zamahu stopilo duševno stanje posameznikov in njihovo nenehno kolebanje med bojem in spravo z okolico.
Srečevati začnemo travmatizirane like, problematične karakterje z nizko samopodobo in izgubljenim kompasom. Iz izvirnih scenarijev bodo počasi izginile karikature, ki svoje napake nosijo na dlani kot kopije maškar iz commedie dell arte, nadomestila pa jih bodo bitja z živimi čustvi in voljo po samoaktualizaciji. Tako bitje rado pride domov in s sebe zabriše kose oblačil, ki jih družba predpisuje kot sprejemljiva ter pokaže svojo goloto vsem, ki so pripravljeni gledati.
Hitchcock se je dobro zavedal učinkovitosti kombiniranja suspenza z erotiko. Minilo bo še nekaj časa, preden bodo tudi moški liki high-budget blockbuster filmov odvrgli svoja oblačila, a Haysov kodeks je bil z ženskami poželenja ireverzibilno načet. James Stewart je navzven še vedno vaš tipični pokončni self-made man v dvodelni obleki s kravato in klobukom, ki je našel svojo vlogo v sistemu, a njegova duhovna plat je znak nove dobe, ki bo razkrinkala strukturne nastavke družbe, ki za seboj puščajo mirijado s travmami zaznamovanih individuumov brez možnosti za alternativo.
Za konec pa še slavni kader z največjo erekcijo v zgodovini filma. Da ne boste rekli, da vas nismo požgečkali.
