Čisto tiho je hodil po potki in gledal froce, kako se igrajo, kričijo. Malo so ga mirili, malo so ga nervirali, malo jim je bil pa kar fauš, da jih res tako iskreno bóli za vse na svetu, razen za tu, zdaj in takoj. Nato je iz žepa vzel škatlo cigaret, si ga prižgal, potegnil … Počasi, a ne globoko, itak je vedno bolj puhal. Vsi so ga čudno gledali, kako je zapravljiv, da jih na polovici že ugasne. Prijal pa mu je bolj proces kot kaj drugega. Pač nekaj. Nekaj je bilo na tem, da si ga je prižgal in gledal sij pred sabo, da je vsaj občasno videl tlenje, ne temačnega tunela. In večkrat, kot ga je prižgal, večkrat je bilo na konici prstov svetlo, bolj je svetlobo razumel. V resnici dima niti ni dobro prenašal. Meglil mu je um, meglil vid in mehčal korak, kar pa je bil njemu čisto navadni znak izgube kontrole. Preberi več ZVEN NA KONCU TUNELA
Arhivi Kategorije: Avtorska dela
VROČI ŠPAGETI SESTRE VENDELINE
»Sestra.«
Njegova roka je mrzla obtičala na njenem ramenu. Celo skozi tkanino je začutila njegov hlad.
»Pater.«
Pustila je njegovi dlani, da je zdrsnila naprej proti nadlakti. Preberi več VROČI ŠPAGETI SESTRE VENDELINE
“LEPE” PRAZNIKE
»Tako torej,« rečem, ko se nariše na mojih vratih. Nisem ga mogel pustiti predolgo čakati – vsaka sekunda tam zunaj je zanj predstavljala tveganje. Spustil sem ga v stanovanje, mu ponudil copate in zagrnil zavese.
Vse na mladeniču je kričalo po slabi vesti. Pri žvižgačih je pogosto tako – nenehno mencajo s prsti, si popravljajo očala in presedajo svojo suhljato rit na stolu. Vse do trenutka, ko se začnejo izpovedovati: takrat (in samo takrat) udari na plano jasnina njihovih misli, olajšanje, volja. Včasih celo pogum. Preberi več “LEPE” PRAZNIKE
SONETNI VENEC ANARHISTOM. II
Leto 2011. Filofaks, leglo anarhističnih teroristov.
…
Enajst let pozneje, nekaj osveženih fraz za modernizacijo. Francetu na čast.
…
… se nadaljuje …
V
Za ljudstvo le faliran dirigent
je tisti, ki ne upa si na plano,
ki osovražen je, ker si je rano
začel nabirat kapital; disident
komunizma; korupcijski agent,
ki dnevna kraja mu pomeni hrano,
ki srečen državljan mu steklo rano
zadaja; – žal, sistemski fundament.
Do zob oborožen je polk tatov,
ki brani skupščino in ne vda se.
… Ljudje pa pravijo, da čas je nov,
pripravljen nam; na koncu pa se
vklenjen vsak pred njimi znajde gol,
ko opazujejo nas dol s terase. Preberi več SONETNI VENEC ANARHISTOM. II
MALI PIR
Prvič v življenju sem pustil službo in ob tem se ne počutim najbolje. Saj veš, kako to gre.
Ravno zdaj v draginji, kaj pa naprej, a bo za nedoločen čas?
Ne bo.
Ja, kako si pa to razmišljal.
Ja, zgleda slabo.
Ja, kaj boš pa zdaj. Vse cene grejo gor, kaj če ostaneš brez. Kaj če nam zmanjka plina pa še dizla si si uhvatu. Kaj boš dva evra plačval na liter. Pa ne se zajebavat, da se misliš selit še v Ljubljano. Preberi več MALI PIR