Čisto tiho je hodil po potki in gledal froce, kako se igrajo, kričijo. Malo so ga mirili, malo so ga nervirali, malo jim je bil pa kar fauš, da jih res tako iskreno bóli za vse na svetu, razen za tu, zdaj in takoj. Nato je iz žepa vzel škatlo cigaret, si ga prižgal, potegnil … Počasi, a ne globoko, itak je vedno bolj puhal. Vsi so ga čudno gledali, kako je zapravljiv, da jih na polovici že ugasne. Prijal pa mu je bolj proces kot kaj drugega. Pač nekaj. Nekaj je bilo na tem, da si ga je prižgal in gledal sij pred sabo, da je vsaj občasno videl tlenje, ne temačnega tunela. In večkrat, kot ga je prižgal, večkrat je bilo na konici prstov svetlo, bolj je svetlobo razumel. V resnici dima niti ni dobro prenašal. Meglil mu je um, meglil vid in mehčal korak, kar pa je bil njemu čisto navadni znak izgube kontrole.
Potem se je spomnil tiste noči in tiste ljubezni, nervozno je zacepetal z nogami in obupano vzdihnil, pomislil, da jo je izgubil, da je spet izgubil, kar je imel najraje, kar ga je nekaj časa tako mirilo, usmerjalo, utežilo, dokler se ni vse spet sprevrglo v sago čustvenega razsula, v sago iskanja kompromisa med njim, njo, med njenim svetom in njegovim opusom spodletelih življenjskih korakov. Kot da bi bil med njima nek ton, ki zna res dobro zveneti in se sčasoma počasi sprevrže v disturbno disonanco. Zveni pa zveni. Poje. Kriči! In ni ga, ki bi našel knof z napisom volume.
Zato je prijel kitaro, in vžgal po tipičnem e-ju, jebeš dur ali mol, itak držiš samo tri strune. Distoršn pa gasa. Če disonanca na klinu ne pali, pali pa na tistem tausranem kanalu, pač zategneš drajf na 10–12. Pa mu distoršn ni odgovarjal. Zato je zamenjal na fuzz, pa spet ni delovalo tako dobro, ker se ni razločilo več treh strun, če je že vžgal po četrti struni, po gisu ali po g-ju, je imel rad, da se je vsaj slišalo, da špila fauš, to se mu je zdelo tako pank. Ostal je samo še overdrive. To ga je vrglo na najstniški oder, na to, kako je gledal kolega, ki kaže fotru rit z odra. Bolj pank pa za najstnika ne gre, sploh če je foter še bolj usut kot tamali na odru, če stari kriči, to je moj sin, če starina poka od zanosa, tamali pa lahko svoje uporništvo na ta način zgliha na nivo tako potrebne povezave z odtujenim očetom.
Ti odnosi pa to … To je res jeba. Vse je razjebano. Zato je pop pank fajn, pač muzika seka, muzika je fajn, melodična, bas boben seka, sner zafila pavzo, ne moreš ga ustavit, tega ritma, kot življenja ne moreš. Lahko pa malo kričiš, malo jamraš, malo sanjaš. Kot pri polki, ko spodaj šiba bas, bas res leze, harmonika tera, melodija je spevna, besedilo pa … Ali si izgubil mamo in domači kruh, ali pa babo in vama ljube igre izpod rjuh, nekaj si izgubil, življenje ide dalje. Bolj kot si razsut, bolj si kul. Več, kot je na tebi in v družbi trpečega, bližje smo si.
Potem pride vsakdan in to potem res ne dela. Večkrat, kot sem razstavljen, manj me prenašajo, manj mi znajo odgovorit, manj mi želijo povedat, manj radi me vidijo, vključno s familijo, je jamral. Vsak si postavlja svoje sestavljanke življenja po svoje in vsak se matra po svoje, je mislil. Težko vključiš še koga v življenje, ki ni vsaj konstruktiven, ki ni vsaj življenjski, bolj družinski, jim je odgovarjal.
Potem se je spomnil, da velikokrat ni znal povedati, kako ima on v resnici rad in kaj ga v resnici moti, ker o svojih besedah nikoli ni bil prav zares prepričan, ker nikoli ni želel obljubljati, česar ni mogel vsaj 100-odstotno garantirati. Včasih je pozabil, da lahko obljubi sladoled za valentinovo, a kaj vemo, kdaj se bo zvrnil v kakšen graben, kdaj bo požrl kakšno jajco preveč in ga bo pobral holesterol. Kdaj bo skakal čez vagone na železniški in se bo zataknil s torbo, ker je bil preveč škrt, da bi kupil novo z zašitim fršlusom. Kaj pa vemo, kdaj ga bo pignalo, da bi se pa le stolkel z lokalnim nergaškim mišičnjakom, ker enkrat je pa hotel postavit mejo, magari za ceno življenja. Njegovega – se razume. Jebe se naj tekač in njegova tekaška proga, njegovi čevlji so vredni vsaj toliko kot tistega smuči in on je tisti, ki nima kondicije. On je tisti nekulturnež, prosto po tekaču na smučeh, ki je za kulturo naredil veliko več kot laufač za svoje miš(n)ice.
Sicer pa nikoli ni zmogel povedati in si izboriti poante, ker je preveč razmišljal, kaj pa razmišljajo drugi, ker se je včasih utopil v distorziji spačenih in zanj prirejenih tujih mnenj, ki so bila v resnici samo njegova s tujo etiketo na čelu, ki so v resnici funkcionirala in vsaj simulirano zaživela samo v njegovi glavi. Včasih bi lahko samo rekel, kot je mislil, včasih bi pa vendar zmogel pozabiti na odgovornost do drugega. Včasih bi lahko bil malo bolj pank in upal na anarhijo, ki jo je opeval še leta prej, ki jo je kar živel, ki ga je prizemljila, ozemljila precej bolj kot odrasla pritlehnost. Včasih bi lahko bil malo bolj romantičen.
Zato ji je napisal pismo.
Rad te imam, bolj kot imam rad sebe, vem, da to ni težko, zato ti raje napišem, da te imam bolj rad kot francosko solato naslednjega dne od priprave. Verjamem, da bova spet skupaj. Bojim se, da boš do takrat že tujka. Bojim se, da ti v resnici sploh nisem všeč, da si se zaljubila v svojo idejo mene. Bojim se, da bi ti obljubil preveč in se ti bom na koncu še zameril, ker sem obljubil preveč, to pa vem, da ne maraš. Bojim se, da ti nikoli ne bom znal reči, kaj me zares moti, kdaj si šla res predaleč, ker bi se bal, da te bom izgubil še enkrat. Sicer se pa bojim, da sploh nisem več romantičen. Rad pa bi poskusil še enkrat. Rad bi poskusil s tabo, rad bi bil s tabo in rad bi bil tvoj in bi imel še raje, če bi ti bila moja. In če ne bo šlo …
Čeprav mu je včasih zmanjkalo pri romantiki, si je v sobi napihnil namišljene pelikane, srčke in koale. Pismo je odložil na vrh poštnega nabiralnika, ker če jima je namenjeno, bo že padlo notri, če ga je pripravljena sprejeti, ga bo že kdo pospravil na pravo mesto. Ker pravo je tisto, kar prinese usoda, kar prinaša sam, so nesreča in prazne obljube.
V glavnem … ni se spremenil, postal je in ostal del tistih odgovornih odraslih ljudi, ki radi naredijo, kar je prav, ki radi postavijo pismo na vrh poštnega nabiralnika, da bo volk sit in koza cela. Kdo je volk in kdo je koza, ni nihče vedel. Sicer se pa tega ni hotel vprašat, ker je baje tako prav in ker bo baje tako mir. Baje je tudi Bog že dolgo mrtev, pravijo. Tisti, ki berejo filozofijo, in tisti, ki gledajo preveč novic.
Stopil je ven, da bi prižgal cigaret, da bi uvidel luč. Takrat mu je crknil še poslednji faracajg pr’bajti in takrat je zazvonilo v cerkvi.
Zgleda je Bog vendarle še na razpoloženju.