Kot pljusk gnojnice v ribnik se je zaslišalo. Nato ponovno. In ponovno. Odprla je oči in še delirična uzrla svoje noge, bolj kar je ostalo od njenih nog, kako se poraženo vlečejo po vlažnih železniških tirih. Levi je od kolena navzdol ostal le žalosten snop mišic, ki je puščal kokakolasto sled na kamenju; desna je ostala cela, a se ji je na stegnu odpirala globoka, cvetoča rana.

Želela je izbruhati bolečino, a se ji je iz ust pocedila le gosta, rjava plazma. Vsak nov udarec z ritjo po tračnicah jo je nadaljnje treznil iz nezavesti. Preberi več ŠAKALI →