Tip je bil vsekakor nepredvidljiv. Z lastnim življenjem nezadovoljen in zavisten vsem, ki so. V mislih in dejanjih zagrenjen, kar pa je uspešno in brez zadržkov kombiniral s svojim velikim srcem ter svoj strup velikodušno podelil med ostale. Z glasnim pametovanjem je skušal voditi življenja ostalih in jih spraviti na “pravo” pot, ki pa je bila, ko si si jo ogledal pobliže, speljana naravnost na njegov stagnirani mlin. Okolico je s svojimi težavami ukrivil tako močno, da je bila za optimizem popolnoma neprepoznavna, a je ostajal slep za dejstvo, da predvsem sam ni bil žarek upanja. Preberi več II
Arhivi Kategorije: Avtorska dela
PRINESITE MI GLAVO IVANA CANKARJA
Tistega deževnega, zanikrnega večera je Rajmond S., dvainpetdesetletni vodoinštalater in prezadolženi podjetnik na robu propada v svoji pisarni prejel telefonski klic, ki je do kraja spremenil njegovo bedno in nezanimivo življenje.
»Sem dobil podjetje Cevovod, d.o.o?« Preberi več PRINESITE MI GLAVO IVANA CANKARJA
I
Šele sedaj sem ga dobro poštekal. Vedno sem mislil da ga razumem, bolj res pa je to postalo sedaj, ko ga izkušam. Men je bilo fajn. Nisem imel denarja, imel sem pa šumo, vodo, občasno srečanje z gozdnimi živalmi – ponoči je bilo še posebno zanimivo. Dokler se nisem naučil prepoznavati njihovih glasov, sem verjel, da je vse medved, ki me je prišel raztrgat s svojimi strašnimi kremplji. Predsodek nepoučenega – seveda. Spanec ni bil posebno miren. Preberi več I
NI GOVORA
»Ni govora.« Z mešanico jeze in osuplosti je zrla v majhno postavo, ki se je vrtela na stolu in premetavala ogromne kupe papirjev. »Menda me ne misliš resno poslati intervjuvat tega … Tega izmečka?« Preberi več NI GOVORA
23:00
23:00, nekje na severnem robu Ljubljane.
Tuljenje in hropenje umirajočih. Poblazneli kriki tistih, ki se jim bodo kmalu pridružili. Nižje ob cesti se je zaslišalo cviljenje avtomobilskih gum in takoj zatem top udarec pločevine ob drevesno deblo. Asjo je od napora žgalo v pljučih, zdelo se ji je, da teče za svoje življenje že vso večnost. Želela se je zvaliti po tleh in počakati na svojo usodo, se prepustiti cunamiju pogube, ki je divjal za njo. A že ob prvem opotekajočem koraku jo je zagrabila roka neznanca ob njej in jo povlekla naprej. V temi je razločila samo obrise, videla je, da so skupaj z njo iz mesta bežali tudi drugi ljudje. Na koncu gozda se je zasvetila luč in gruča ubežnikov je instinktivno stekla proti njej. Asja se je z zadnjimi močmi opotekla za njimi. Luč je pod seboj razkrila zapuščeno opečnato stavbo ob stranski cestici; ubežniki so vdrli vanjo in se porazgubili v njej – Asja je hotela zavpiti, naj jo počakajo, a se je ravno v tistem trenutku spotaknila in se zložila po tleh. Hišna vrata so se sunkovito zaprla. Preberi več 23:00