Morda je naslov res udaren in me postavlja v pozicijo ultra pametnjakovičke, za kar se trenutno nimam, imam pa oko za opazovanje in možgan literarne komparativistke, ki mora iz obilice informacij izluščiti tiste, ki so pomembne. No, zadnje čase lušči ven samo še debilizme tega sveta. Preberi več ČLOVEK JE NAJBOLJ NEUMNO BITJE TEGA PLANETA
PLAMEN
Rdečkast plamenček je neumorno plal.
Hlad, ki se je širil iz žepa njenega novega plašča, jo je počasi spravljal ob pamet. Z roko je večkrat segla vanj in s prsti počasi drsela po hladnem steklu, nato pa jih nenadoma, kakor bi se opekla, odmaknila. Kot hipnotizirana je strmela v gladino jezera pred seboj, vsake toliko ji je kak mimoidoči skazil pogled in prekinil njen tok misli. Trudila se je zbrati in ohraniti prazne misli. Ni bila pripravljena na nevihto, ki bi ji brzela čez glavo.
»Doktorica Villarrubia?« jo je nekdo s presenečenim glasom ogovoril.
Dvignila je pogled iznad jezera. Sploh ni opazila, da bi kdo prisedel k njej na klop. Preberi več PLAMEN
POZDRAV ŽIVLJENJU
Težko je vseskozi imeti pred seboj dejstvo lastne umrljivosti. Težko bi bilo zdržati, živeti s konstantnim zavedanjem, da se tale igrica Življenja navkljub vsemu lahko zelo hitro zaključi. Ali pa je to le misel nekoga, ki tega nima v zavesti 24/7? Tak vsakdan se mi zdi skoraj nepredstavljiv. Če bi se vsako jutro zbudil z mislijo na minljivost, kot se zbudim z mislijo na čaj, kako drugače bi potekal moj dan? Kaj bi razmišljal, kaj bi počel? Kaj bi jedel, kam bi šel, če sploh kam in s kom? Mar ne bi velik del aktivnosti, ki jih trenutno izvajamo, tudi povsem rutinsko, lahko zavrnili in v svoj bran navedli zgolj: »Ej, razumem, da je treba povečat prodajo ampak a ti veš, da bomo nekoč umrli?« Preberi več POZDRAV ŽIVLJENJU
ŽEJA
Stala je na vrhu sipine in zrla v daljavo. Pripekalo je, vroč zrak je migotal pred njenimi očmi. Z orokavičeno dlanjo si je zastrla oči, da se je lažje osredotočila na obzorje.
Smaragdno modro obzorje.
Za pasom je začutila težo nekaj decilitrov vode v čutari. Uprla se je žeji, ki ji je razpokala že tako presušene ustnice. Raje je v roke vzela daljnogled in z njim prečesala obzorje. Preberi več ŽEJA
ADOLF IN PLAŠČ V TRIKOLORJU
Tistega dne, ko je Adolf želel vstopiti na dunajski tramvaj, je taisti Adolf ugotovil, da v resnici ne želi vstopiti na taisti tramvaj, vsaj ne zares. Stekel je, kot so ga nesle noge; in prevrnil časnikarja.
»Oprostite, joj, oprostite!« mu je zaklical. S svojimi nerodnimi debelimi prsti mu je skušal hitro zložiti raztresen tisk, a ga je ljubezen gnala naprej. V mastno roko mu je stisnil bankovec in stekel naprej.
Tekel je in tekel, neozirajoč se na začudene in posmehljive poglede.
»Elise!« je zakričal že na začetku njene ulice in stiskal potne pesti. »Elise!« njegov glas je bil hripav od vznemirjenosti in joka.
Pojavila se je na pragu, brišoč svoje majhne ročice ob predpasnik. Njen obraz se je nemudoma spačil v ganjen jok, ko je zagledala njegovo postavo.