Arhivi Kategorije: Kolumne in eseji

NEKI DRUGI POTOPIS. BREZ PRESENEČENJ

se nadaljuje

Medtem ko imata moja kolega Gozdni Sadež in Satirični Rosomah še ogromno potenciala za razširitev svojih potopisov v tujino in naravo virusov in se bosta morebiti v prihajajočih tednih še naprej spuščala v podrobnosti svojih pogledov, predvidevam, da sem sam raztegnil možnosti svoje serije kolumn do amplitud, ki morda komu že presedajo. Preberi več NEKI DRUGI POTOPIS. BREZ PRESENEČENJ

POTOPIS. NI TO NEKA TRAGEDIJA

se nadaljuje

Evo. Mene. Tu. Opet izbeglica. Strejndžer. V tujini si vedno malo drugi, malo drugačen. Pa niti nisi to, samo vedno se počutiš, da si, ker vedno kršiš družbene norme, ali si preveč južni ali pa preveč severni ali pa si jim samo napoto na kolesarski stezi. Nikoli ni miru. Mogoče je pa to samo naš slovenski kompleks, ker ne vemo, ali bi se dali tja gor ali dol. Paradoksalno se nikoli ne postavimo geografsko ne k levi ne k desni sosedi. Čeprav nam je ta horizontalna klasifikacija toliko bližje. Je pa res, da je zdaj minilo že nekaj let, odkar se vlačim po večinsko protestantski deželi, in nisem prepričan, ali se nisem vedno počutil tako. V srednji šoli prav sigurno. V osnovni teh problemov nisem imel. Sem kot Janez, ki mu je bila že Ljubljana preveč, in ga je vedno vleklo na Jelovo brdo k Meti. To je ona Meta iz Cvetja v jeseni, ona, ki od sreče omedli, ko jo Janez končno le zaprosi. Ker je slovenski moški, malo jamra, malo muti, potem se pa napravi skupaj, ko je že prepozno. OK …V resnici njo, Meto, izda srce, a kot pove Presečnik: vsi smo vedeli, da ima šibkega, slej ko prej bi jo neslo. Ni to neka tragedija. Ker Slovenci nimajo tragedij, Slovenci niti ne upamo na srečo. Sreča, pristna sreča, tista prava ljubezen, tista slovenska ljubezen jo je pa sploh ubila spričo prvega momenta iskrenosti bodočega moža in možnosti lepšega, boljšega života. Preberi več POTOPIS. NI TO NEKA TRAGEDIJA

VIRUZA. TRESE MI SE KOLMOGOROV

se nadaljuje

Brovarišice in brovariši,

medidejna situacija se zaostruje.

Kaj se piše, ko nekdo piše literarno delo? Je to delo literature, nekaj, kar je rezultat postopka dela, ki ga opravlja subjekt literatura? Ali je opisan dotični objekt, konkretni spisek vidovitih misli v črkah, ki pričajo o nekem nikjer-nikoli, tako-in-tako? Morda opisuje proces, angažirano tlako, ki ima literarne lastnosti? Kakšne so te lastnosti? Seveda takšne, ki literirajo. Črke so, ki nekam kažejo. Ponavadi v besede, ki se potem mrežijo v stavke, ki se potem mrežijo v odstavke pa tako dalje. Literiranje je v-mreženje. Ko literiram, povezujem kot otroci v delovnih zvezkih, ko smo morali povezati gmoto nerazumljivih pik v urejeno mrežo neke podobe, ta pa je naenkrat nekaj upodabljala. Ali pa ko se mrežim na hip zabavi. Zabavljači so zgleda literaturisti. Preberi več VIRUZA. TRESE MI SE KOLMOGOROV