… se nadaljuje …
Fascinantno mi je, da delujem, da me sprejmejo kot še kar kompetentnega in mi zaupajo.Večinoma. Seveda me radi tudi nategnejo, ne vem še, ali je to zaradi moje kinderčokolade face ali mi piše na čelu, da se ne bom upiral in da bom raje, kot prenašal sranje, fuknil na mizo še kakšen evro ali pa nastavil še kakšen svoj prst, da ga zvijajo.
Jebi ga. Preberi več POTOPIS. SICER PA VSESPLOŠNI PREPAD. KVAZI(NE)REALNOST
Vem, vem. Obstaja bulšit teorija, da je sreča socialni konstrukt, da je njeno iskanje podobno lovljenju zmajevega repa. Ko že misliš, da boš srečo/zmaja zagrabil, ta odleti na naslednje drevo, ti pa si prisiljen teči za njim v prepričanju, da ti naslednjič res ne more več uiti.
Ampak obstaja! Obstaja sreča, tako preprosta in čista, da ji ne more oporekati noben odvetnik. Celo poti do nje so preproste. Poglejmo tri primere. Preberi več »DOSEČI POPOLNO SREČO ZASTONJ«
… se nadaljuje …
Lepo je biti doma po par mesecih. Čeprav občutek je precej drugačen. Redko se s kom dobim, kar se, imam pa slabo vest. Ali pa ne poslušam. Tako kot zdajle ne. Gledam ga in razmišljam o slinastih projektilih, ki letijo vame, in jih streljam nazaj.
Šnops. Preberi več POTOPIS. ŠNOPS
Ne maram besede ‘zanimivo.’ Zdi se mi zlorabljena beseda. Izrabljena. Slabo uporabljena. Profesorici na izpitu rečemo, da je nekaj zanimivo, ko o tem ne znamo povedati ničesar. Ko nam fant čez mizo na zabavi razlaga o catenacciu, zamrmramo: »Zanimivo.« Mislimo si seveda: »O, Bog, ko smo se dvajset minut nazaj poslovili od babice, sem bil prepričan, da je najtežje opravilo na svetu pretvarjati se, da si žalosten!« Ko želimo nekoga prepričati, da je naša ideja vredna njihove pozornosti, uporabimo besedo ‘zanimivo’ in upamo, da bo to dovolj prepričljivo, ker v preostalih besedah ni prav nič zanimivega.
Ampak leto 2020! Leto 2020 je bilo zanimivo leto! Preberi več 2020, AJDE, STARI!
Brovarišice in brovariši,
medspletna situacija se zaostruje.
Zadnje čase veliko študiram, kako nekaj pozabim. Ne toliko o objektu pozabljanja temveč o samem procesu pozabljanja. Ironično me to naknadno odpelje, da potrebujem veliko dlje, da najdem, kar je iskano, gre pa za sijajno zanimiv postopek. Opazujte sami sebe, kako izgleda postopek pozabe. Ubistvu bi mu sploh težko rekli postopek, ker se dejansko v situaciji, kjer neka informacija manjka, znajdemo. Pa vendar bi težko rekli, da v celoti manjka, ker se nam dozdeva da »nekaj« manjka. Prazna šablona, ki običajno paše v kontekst mreže dane tematike pozabe. Čisto taprave pozabe se dejansko niti ne moremo zavedati, saj čista pozaba zbriše tudi šablono. To je globinski uvid kot Perwoll. Sekvenci trenutkov v spominu dejansko bodri neka podobnost kot v jeziku, kjer pomen nikoli ni absoluten, vendar je distribuiran preko drugih pojmov. In ko nekaj zmanjka, zmanjka na način semantične okolice. »Tukaj nekaj manjka,« si rečemo. Črka, znak, beseda, stavek, pomen. S poudarkom na tukaj. Na X in Y. Nekje v prostoru in času, ki imata – ironično – iste referenčne okvirje kot spomin in jezik – vsaj tako še zaenkrat kaže v 21 stoletju. Preberi več RADIO ENA, DVA, TRI
Uporabljamo piškotke. Več INFO
Za ogled vsebin te spletne stani se strinjate z uporabo piškotkov. Kliknite RAZUMEM ali spremenite nastavitve piškotkov.