VIRUZA. TRESE MI SE KOLMOGOROV

se nadaljuje

Brovarišice in brovariši,

medidejna situacija se zaostruje.

Kaj se piše, ko nekdo piše literarno delo? Je to delo literature, nekaj, kar je rezultat postopka dela, ki ga opravlja subjekt literatura? Ali je opisan dotični objekt, konkretni spisek vidovitih misli v črkah, ki pričajo o nekem nikjer-nikoli, tako-in-tako? Morda opisuje proces, angažirano tlako, ki ima literarne lastnosti? Kakšne so te lastnosti? Seveda takšne, ki literirajo. Črke so, ki nekam kažejo. Ponavadi v besede, ki se potem mrežijo v stavke, ki se potem mrežijo v odstavke pa tako dalje. Literiranje je v-mreženje. Ko literiram, povezujem kot otroci v delovnih zvezkih, ko smo morali povezati gmoto nerazumljivih pik v urejeno mrežo neke podobe, ta pa je naenkrat nekaj upodabljala. Ali pa ko se mrežim na hip zabavi. Zabavljači so zgleda literaturisti.

Vprašajmo se, kot se je o glasbenih delih spraševal Ingarden, kdaj obstoja literarno delo? Je to v notnem zapisu? V koncertni izvedbi zapisa? Zapis brez izvedbe molči. Izvedba brez zapisa pa izzveni. Kot da biva v nekakšnem svojem predmestju platoničnih idej, skozi katerega se (litera)turistično popeljem z avtobusom, ampak moramo sčasoma vedno domov.

Ali rečeno malo drugače, literarno delo molči v mreži znakov zapisa in se manifestira samo v kristaliziranem trenutku izrekanja, branja, našega mišljenja česar koli že pač delo priča? Kot nekakšen Turingov stroj, ki v času T za vse svoje bivajoče razume samo kombinacijo znakov na traku in v T+1 odčita že novo kombinacijo, ki predstavlja novo bivajoče pa tako dalje.

Kar me privozi do naslednjega vprašanja: Ali je koda, ki jo spiše programer umetniško delo? Ima svoj jezik, sintakso, metajezik. Ima zelo natančnega bralca, ki tekst obravnava in ga neposredno tudi udejanja. Kje – oziroma morda še bolje – kdaj lahko rečemo, da program obstoja? Ko se izvaja ali že samo s tem, ko je zapisan nekje na diskovju?

Sama vprašanja. Dodajmo še eno poglobitev. Kaj je arhetipna oblika literiranja? Kaj je prvi trak s svojim zapisom, slovnico in pravili, kako to slovnico razumeti? Deoksiribonukleinska kislina. Zelo je kisla, v Hoferju jo majo. Je DNK moč razumeti kot literarno delo, ali je morda obratno in si slednje le sposoja read/write mehanizem DNK?

Zastavimo izhodišče za naslednjič. Kaj je skupno zgornjim primerom? Glasbeno delo, literarno delo, računalniška koda, DNK? Vsem bodri nekakšen prostor, kjer je moč nekaj sporočiti na krajši način. Informacijo opišejo drugače. Možna je kompresija, predrugačenje v krajšo, bolj sofisticirano obliko. Kar nas vrne na začetek današnjega prispevka: Kaj je tisto, kar se piše ob literarnem delu? Bokzna. A vsaj nekaj deluje jasno: to, kar je vir vsebine pisanja, ne more biti naključni šum, saj šuma ni mogoče spraviti v bolj sofisticirano obliko. Šum kraljuje brez bližnjic. Nima nobenega prostora, da bi ga lahko skrajšali, ne da ga spremenimo. Šum za svojo upodobitev in nadaljnje uprizarjanje terja natanko enako dolžino in nič manj, kot je njegov izvirnik. Vsa dela, o katerih smo danes literirali, lahko rečemo, delujejo tako: iščejo načine, kako gmoto opisati z najmanj možnim in nič manj, sicer postane neka druga gmota.

Se nadaljuje …

Satirični Rosomah

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Time limit is exhausted. Please reload CAPTCHA.