Videoigre so med nami že dovolj dolgo, da so se med njihovimi uporabniki izoblikovale različne generacije. Kdor koli je igral igre v 80-ih ali 90-ih, bo kakopak zaprepaden nad spremembami, ki jih vidi 20 let kasneje. Kulturni šok gre seveda tudi v drugo smer; le malo sodobnim igralcem so jasni principi in protokoli, po katerih so se igrale in delale igre prejšnjih generacij. Preberi več ZA KAJ SE BORIMO, DRUGIČ→
Zdaj smo pa zares zatavali v filozofsko drobovje. Jemo, kot jemo, vraga, kaj je tu majavega? Z opravičilom vsem hospitaliziranim pacientom na infuziji. In hardcore fitneserjem, ki se hranijo izključno s šejki pa še ta postopek je pravzaprav identičen. Izbij dno temu sodu, Naughtius! Preberi več PRVA LAŽ. JE BIL ŽE ČAS→
Spomnim se scene, ki se mi je vtisnila v spomin kot nobena druga. Kadar koli se odločim razmišljati o videoigrah kot o kredibilnem mediju, se spomnim nanjo.
V tej sceni ni streljanja. V tej sceni ni ničesar, kar bi lahko opisali kot »akcijo« ali »dramo.« Niti nismo priča kakšnemu omembe vrednemu dialogu. V njej se na prvi pogled sploh ne zgodi nič prelomnega. Pravzaprav je presunljivo prav to, kako brezvezna izpade na prvi pogled. Preberi več ZA KAJ SE BORIMO?→
Pravijo, da se je zoper resnico nemogoče boriti. To verjetno pomeni, da je naš obračun z Resnico obsojen na propad. Samo poskusite naključnega mimoidočega prepričati, da nekaj tako splošnega, kot je resnica, ne obstaja. Trdili bodo, da ste pod vplivom. Preberi več PRVA LAŽ. ODSKOČNE DESKE→
Mislim, da je ni besede, ki bi me v življenju večkrat opomnila, da sem nekoliko … drugačen. Nekajkrat so mi rekli, da sem izprijen, da sem pankrt, slišal sem tudi, da sem fukjen pa psihopat. Bil sem peder, bil sem idiot, bil sem zoprn, bil sem beden pa debelinko pa podgana pa slinček pa špeglar pa piflar pa vse, kar še lahko zabrusiš belopoltemu Slovenčku moškega spola, ki mu v resnici ne bi smela nobena zgornja beseda povzročiti nič zares hudega. In mi tudi ni. Preberi več PRVA LAŽ→