Arhivi Kategorije: Avtorska dela

9:15

(dramsko delo s številnimi didaskalijami.)

Doktor Karel Randi

Sestra Grizvolda

Petelinčič

Štromar Edi

* * *

Doktor Karel Randi: (vstopi v sobo, ves zadihan; se vidi, da je hitel) Se opravičujem za zamudo, sestra! Promet je danes nemogoč! Vesel bom, ko se bodo tako delavci kot arheologi končno pobrali iz teh lukenj in jih dobro zabetonirali!

Sestra Grizvolda: (vajena doktorjevih zamud, se ne da motiti pri delu) Ah, kar brez skrbi gospod, v čakalnici je bolj malo ljudi. Preberi več 9:15

JANEZOVA REINKARNACIJA

se nadaljuje

Zdravnik je prišel hitro, nekaj je poslušal, malo ga je pregledal in ga potipal. Iskal je utrip, a ga ni našel. Njegove roke so bile špičaste, noge pa nekam zaobljene in povečane, ni mu bilo čisto jasno, čemu je podoben. Malo mu je bilo neprijetno ob njem. Pa jih je vprašal, okoličane, če je imel težko smrt. So rekli, da ne, da se je je veselil. Da jim sicer ni bilo čisto jasno, česa se je tako veselil, a nekaj ga je vleklo v smrt, ne iz žalosti, so rekli, bolj tako, da se bo spet srečal z Bogom. Da bo prišel do svojega stvarnika. Zdravnik je bil z odgovorom zadovoljen. Nato je utihnil. Gledali so se in gledali so truplo. Ponudili so mu kavo, ni je odklonil. Motali so se okoli njega in mencali ter ga želeli nekaj vprašati. Mukotrpno tišino pa je prekinil kar sam: »Me želite kaj vprašati? Mogoče vam lahko pomagam, težki trenutki so tole … « Preberi več JANEZOVA REINKARNACIJA

JANEZOVA REINKARNACIJA

Vedno je vsem govoril, da nimajo pojma in da se za brezveze bojijo smrti, on je vedel, da se bo reinkarniral, da že v tem življenju ni preveč trpel in da bo naslednje še boljše. Prav smešno mu je bilo, ko so se motovilili okoli njega in ga mučili s pozornostjo in kvazi ljubeznijo, že prej se ga niso navzeli, zdaj pa jim res ni treba delati drame. Čudili so se okoličani njegovi mirnosti, celo bali so se je, imeli so ga za dementnega ali pa nekaj, mogoče za hirajočega človeka, ki od obupa nad prepadom končno postane srečen, saj mu drugega niti ne preostane. Preberi več JANEZOVA REINKARNACIJA

ZVEN NA KONCU TUNELA

Čisto tiho je hodil po potki in gledal froce, kako se igrajo, kričijo. Malo so ga mirili, malo so ga nervirali, malo jim je bil pa kar fauš, da jih res tako iskreno bóli za vse na svetu, razen za tu, zdaj in takoj. Nato je iz žepa vzel škatlo cigaret, si ga prižgal, potegnil … Počasi, a ne globoko, itak je vedno bolj puhal. Vsi so ga čudno gledali, kako je zapravljiv, da jih na polovici že ugasne. Prijal pa mu je bolj proces kot kaj drugega. Pač nekaj. Nekaj je bilo na tem, da si ga je prižgal in gledal sij pred sabo, da je vsaj občasno videl tlenje, ne temačnega tunela. In večkrat, kot ga je prižgal, večkrat je bilo na konici prstov svetlo, bolj je svetlobo razumel. V resnici dima niti ni dobro prenašal. Meglil mu je um, meglil vid in mehčal korak, kar pa je bil njemu čisto navadni znak izgube kontrole. Preberi več ZVEN NA KONCU TUNELA