To pa res ni aklih
Mlad par, tam pri 72 letih, si je razlagal, da ju čisto preveč vse bolí za svoja leta. Tu so kosti pa srce pa nekaj sta se vmes že prevarala pa marsikaj sta že dala čez, marsikaj sta si že priznala; nekaj še ne, kolikor je tega pač ostalo. Marsikaj sta si še pošnofala po telefonih, odkar jih pač uporabljata. In odkar jima je vnuk nastavil profil, da lahko SMS-e končno prebereta brez špeglov, sta se brez zavedanja spreminjala v dva paranoična in zaljubljena najstnika.
Sicer sta pa izvorno bitji pisem. Ko je bil njen še v vojski, ji je pisal, da zdaj jo pa mogoče že res preveč pogreša. Da ne ve, kaj dela tam v Beogradu in da mu v Prešernovi kleti ni več tako prijetno. Da je obstal na Kalamegdanu in mislil nanjo, da če bi ji lahko po pošti poslal pravo beograđansko plesko s kupusom in tucano papriko, bi jo takoj. Pošta pa ni ravno delala; če bi ji spisal res iskreno, bi ji povedal še, da so ga dobili, ko se ga je nažrl na straži in je imel določene omejitve; in če bi jo vprašal še bolj iskreno, bi jo vprašal, ali je po njegovem zadnjem obisku, po njunem zadnjem Bledu, po njuni zadnji kremšniti in njunih zadnjih sedežih starega golfa zanosila.
Odvisno od tega, kdaj je koga od njiju zadela kakšna kriza, so se z leti podvajale tudi razpolovne dobe načrtovanih ločitev. Nalezla sta se drug drugega. Nalezla sta se tega, kako kdo spi, kako kdo kaj reče in kdaj reče. Spotikala sta se z razlagami, kaj je drugi mislil in kaj v resnici čuti. Vsak je trdil svoje in vsak je imel svoj sistem zaklepanja vrat. Čas se jima je muzal med nogami, medtem ko se sama nista kam daleč prestavila. Tako na makroravni, na ravni družbe in političnega sistema, na ravni sestave parlamenta. Sicer sta bila pa z vesoljem čisto dovolj usklajena in tudi kvantna fizika ju v svoji osnovi ni nikoli negirala.
Zanju je bil poseben projekt tudi obisk bazena. To vendar ni poceni. In kaj bodo rekli sosedi, če se ob tako nizki penziji, tako rada namakata. Mimo tega vendar nista mogla kar tako. Pa sta se rada namakala, enkrat sta se še predobro prešlatala v vrelcu in od takrat naprej se tega rada spomnita. Sicer mu ni vstal in ona medtem, ko mu je razlagala, da ko je bila še mulka, se je pa v skoraj podobnem vrelcu, v skoraj podobnem mestu, kar malo … Sam ni bilo nič iz tega. No, to ga je prebudilo, gospoda. Pa jo je tam, skoraj pri curku, ki je namenjen nekakšni masaži, no, tam jo je potem v bistvu nategnil.
In sta šla. Najprej po brisače, brez besed, z nasmehom na obrazu. In sta šla. Se stuširala. Se skurcala, ker je nekdo pozabil vzeti še šampon. In se spet znašla skupaj v kabini, ki je ob samosvoji zjebanosti spominjala najmanj na kleni socializem.
Pizda, narobe sem obrnila.
A hlače? je vprašal.
Ne, gate.
Ah, to pa res ni aklih, je odgovoril in se ji s skrčenim, od vode ipak, tičem prislonil k, od vode valda, zaliti riti.