Pozno popoldne je Beograd barvalo nostalgično oranžno. Javor je stal ob oknu in od strani gledal ven. Rad je imel jesen, ko se je življenje nekoliko upočasnilo in je veter preganjal listje po ulici. Dnevna soba je gledala na Bulvar kralja Aleksandra. Javor je pomislil, da se je nekoč imenoval Bulvar revolucije.
Napol je poslušal priprave na zapuščinsko razpravo, ki so potekale za njegovim hrbtom, pridušena glasova notarja gospoda Željkovića in njegovega pomočnika. Javorjeva babica Kata je umrla tako, kot si je sama želela: V akciji, kar koli je to že pomenilo. Preberi več DRUGA STRAN STEKLA→
… na telefon že več kot teden dni. Enkrat je zvonilo v prazno, spet drugič je bil nedosegljiv. Večkrat si ga poskušal priklicati. Nekoliko te je skrbelo, vendar nisi imel česa storiti.
Ravno si pisal zgodbo, potopil si se vanjo, ko ti je po več kot tednu dni zazvonil mobilni telefon in na njej se je izpisala neznana telefonska številka. Oglasil si se zadržano, ker si pričakoval neznani glas, ki ti bo ponujal novo zavarovanje ali novo vzmetnico ali nov sesalec na paro.
Vendar pa si v daljavi zaslišal njegov glas: »Darko si ti? Vinko tu. Sem v bolnici. V umobolnici. Pridi do mene. Prinesi mi kaj za obleč. Prinesi majice, pulover, hlače, nogavice, spodnje hlače. Nič nimam.« Preberi več VINKO SE TI NI OGLASIL→
»Čakam nanjo, po pravici čakam na to, da me trofi. Ajde, ne bi ravno rad svoje mame, saj, veš … Bog, daj mir in odpuščanje Ojdipu. Zajebu se je kapitalno, nimaš kej, ni si bil pa sam kriv, no. Bi pa pasal po vsem tem cajtu, da me karkol že položi, če me ni baba, me bo pa mnda sj hamartija, stari.«
Trava med žalujočo vrbo ob reki in ponosnim hrastom na robu gozda, kjer so našli ostanke grofičinega trupla, je bila po dveh dneh še vedno steptana. Luže goste krvi niso dovolile bilkam, da bi se ponovno vzravnale proti nebu, pa tudi nekaj koščkov njene nekoč nevihtno modre obleke je bilo ujetih v strjeno gmoto.
Princ je pokleknil na eno koleno na robu čiste trave in se stegnil po razcefran kos krvavega rokava. Ni si želel umazati pozlačenih čevljev, a moral je preučiti kraj napada in ugotoviti, kakšna zver bi lahko storila nekaj tako grozljivega. Tako mu je naročil oče. Že tretjič se je razgledal po travniku, pa se mu kljub temu o napadalcu ni svitalo prav nič več kot ob prihodu. Ob boku si je zrahljal vez med prednjim in zadnjim delom oklepa in si ga nekoliko odlepil od prepotene tunike. Bil je vajen mehkih preprog in gladke svile z živobarvnimi vzorci, ne segrete kovine. Brez pahljač in visokih senčnikov je bil Sončev bog zanj preveč. Preberi več PRINC IN LOVEC→
Morda je naslov res udaren in me postavlja v pozicijo ultra pametnjakovičke, za kar se trenutno nimam, imam pa oko za opazovanje in možgan literarne komparativistke, ki mora iz obilice informacij izluščiti tiste, ki so pomembne. No, zadnje čase lušči ven samo še debilizme tega sveta. Preberi več ČLOVEK JE NAJBOLJ NEUMNO BITJE TEGA PLANETA→
