Preseneča me število odraslih oseb, ki se obnašajo kot otroci v vrtcu. Večkrat se zalotim, da se v komunikaciji z odraslimi znajdem v vlogi starša, ki bodisi otroku skuša razložiti, zakaj določene stvari funkcionirajo tako, kot funkcionirajo, bodisi se pogajam za totalno brezvezne stvari bodisi zavijam z očmi, ker ponavljam določene stavke že xy-tič. Preberi več ČAS JE, DA ODRASLI OTROCI ODRASTEJO
Vsi prispevki, ki jih je objavil/a Naughtius Maximus
VESOLJSKA TURISTA
Qu-lat je krmilil srebrno vesoljsko ladjo med vrhovi in si ogledoval pokrajino, ki se je prikazovala na ekranih. Ko je opazil ozko dolino, je ladjo usmeril v strm spust proti dnu, kjer je nekaj časa vijugal pod visokimi stenami. Kjer je bila dolina širša in mu ni več predstavljala izziva, se je ponovno povzpel med vrhove. Po nekajkratnih ponovitvah spuščanja in vzpenjanja se mu je izza hrbta oglasila Xi’bit: »Če nočeš imet napol prebavljenih margonskih žakrojev na ekranih, priporočam, da nehaš.«
»Barvonski obročki ne pomagajo več?« obrnil se je proti Xi’bit in sam pogled na njen obraz mu je zadoščal. »Prav, prav.« je pohitel, »kaj praviš na tisto ravnino?« Na ekranu je pokazal na območje med dvema vrhovoma, ki mu je izgledalo dovolj široko, da bi ladja lahko varno pristala. Preberi več VESOLJSKA TURISTA
DAKHABRAKHA V KŠ
»Jo, pa kje si ti?«
»Ja, evo me,« sem odvrnil polavtomatsko. Zbudil sem se že ob štirih, bilo je prelepo jutro, v katerega sem izplul iz picerije, kjer sem zadnjih par ur hlebčke testa raztegoval v majhne pice.
»Ma ne, mislim, kje si bil za Mogwai?«
»Za Mogwai?« Niti približno mi ni bilo jasno, na katero časovno dimenzijo naj se priklopim.
»Ja, v torek sva imela karto za Zagreb!« Preberi več DAKHABRAKHA V KŠ
SVETILNIK
»Polkrožno obrnite.«
Navodilo, ki je prihajalo iz mobilnika, je ignoriral in odpil še zadnji požirek poceni energijske pijače. Skoraj je že bil na cilju, do tja pa je vodila samo ena pot, z obeh strani obdana s kamnito ograjo. Za njo je občasno zagledal črede ovac, za katere mu ni bilo jasno, kaj pravzaprav žvečijo v tej pustinji.
»Polkrožno obrnite!« Zazdelo se mu je, da je v glasu nevidne sopotnice začutil nepotrpežljivost, a jo je brez težav pripisal sebi. Vožnja se mu je vlekla, vse odkar je pred kakšno uro na križišču zavil proti rtu. Zvok na telefonu je z eno potezo utišal, z drugo pa do konca navil gumb za glasnost na prenosnem radiu. Glasno hreščanje ga je prekinilo, ko je ravno začel tuliti o neki drugi cesti proti peklu. Kako nesramno. Na tem pozabljenem koncu polotoka je računal vsaj na radijski signal. Brez uspeha je šaril po gumbih. Preberi več SVETILNIK
ZMAJEMOR
V deželi Delerijon je najprej mogoče opaziti tišino. Zdi se, da so bogovi nekega dne razparali nebo in skozi porinili velikanski skalni plaz. Ko so bile kamnite smeti odvržene, so za sabo zaprli luknjo. Kar je ostalo na tej strani, je bilo gorovje suhega in razpokanega kamna, ki je čez leta razpadlo v nekaj podobnega pobočju.
Ker pa se življenje vrine v najbolj zapuščene kraje kot blato v vse gube, se je to zgodilo tudi tu. Čeprav je bilo med skalami komaj kaj zemlje, so se suha grmovja in vitka drevesa trmasto držala razpok, kot da bi s svojimi koreninami poskušala razklati kamen. Skrivljena debla so iz senc gora segala po svetlobi, kot berač, ki prosi za hrano. Drugega življenja ni bilo videti.
Gledano od zgoraj.
Podzemni rovi so čisto druga zgodba. Preberi več ZMAJEMOR