Arhiv Značk: kratka zgodba

Avtorska dela

URA

Komentiraj

Pogledala sva se in se nasmehnila. Vroče je bilo zunaj. Zdelo se mi je, da bom ob njej izparel.

Želel sem ji nekaj izreči. Pa se mi je ustavilo. Na meniju ure sem prebral besedo, a mi ni bilo čisto jasno, ali gre za zatipk ali samo jaz ne poznam besede. V mislih sem zaštekal. Tam nekje od 100 do 700 milisekund naj bi to iskanje po mentalnem slovarju trajalo v mislih, kar je v bistvu malo, če razmišljaš, da en dolgi naglašeni samoglasnik traja okoli 120 milisekund. Zaštekaš za eno do šest črk in se ti zdi, da vmes mine cela večnost in da ji nimaš več česa povedati, da je bolje, da utihneš. Pa se ustaviš, pogledaš na digitalno uro, ki ti sporoča, da bi bilo dobro, da spiješ kozarec vode. Zato piješ. Zato spiješ cel kozarec mlačne vode in se zaveš, da tega ravno direktno niti ne bi znal prevesti Nemcu, ker kaj pa on ve, kaj je to glagolski aspekt. Slovani smo posebne sorte ljudje in posebne vrste informacij so nam nekaj vredne. Preberi več URA →

Avtorska dela

JANEZOVA REINKARNACIJA

Komentiraj

… se nadaljuje …

Zdravnik je prišel hitro, nekaj je poslušal, malo ga je pregledal in ga potipal. Iskal je utrip, a ga ni našel. Njegove roke so bile špičaste, noge pa nekam zaobljene in povečane, ni mu bilo čisto jasno, čemu je podoben. Malo mu je bilo neprijetno ob njem. Pa jih je vprašal, okoličane, če je imel težko smrt. So rekli, da ne, da se je je veselil. Da jim sicer ni bilo čisto jasno, česa se je tako veselil, a nekaj ga je vleklo v smrt, ne iz žalosti, so rekli, bolj tako, da se bo spet srečal z Bogom. Da bo prišel do svojega stvarnika. Zdravnik je bil z odgovorom zadovoljen. Nato je utihnil. Gledali so se in gledali so truplo. Ponudili so mu kavo, ni je odklonil. Motali so se okoli njega in mencali ter ga želeli nekaj vprašati. Mukotrpno tišino pa je prekinil kar sam: »Me želite kaj vprašati? Mogoče vam lahko pomagam, težki trenutki so tole … « Preberi več JANEZOVA REINKARNACIJA →

Prevodi

ČLOVEK JE DRUGA VRSTA

Komentiraj

Arheolog sem in človek je moj predmet proučevanja. Od nekdaj me je zanimalo, ali bomo kdaj odkrili – mislim, zares, zares odkrili – kako so se ljudje razlikovali od nas, robotov – če bomo le dovolj marljivo brskali po mrtvih planetih. Vidite, nekoč sem živel s človekom in lahko vam povem, da ni vse tako zelo preprosto, kot so nas učili v šoli. Preberi več ČLOVEK JE DRUGA VRSTA →

Avtorska dela

JANEZOVA REINKARNACIJA

Komentiraj

Vedno je vsem govoril, da nimajo pojma in da se za brezveze bojijo smrti, on je vedel, da se bo reinkarniral, da že v tem življenju ni preveč trpel in da bo naslednje še boljše. Prav smešno mu je bilo, ko so se motovilili okoli njega in ga mučili s pozornostjo in kvazi ljubeznijo, že prej se ga niso navzeli, zdaj pa jim res ni treba delati drame. Čudili so se okoličani njegovi mirnosti, celo bali so se je, imeli so ga za dementnega ali pa nekaj, mogoče za hirajočega človeka, ki od obupa nad prepadom končno postane srečen, saj mu drugega niti ne preostane. Preberi več JANEZOVA REINKARNACIJA →

Avtorska dela

ZVEN NA KONCU TUNELA

Komentiraj

Čisto tiho je hodil po potki in gledal froce, kako se igrajo, kričijo. Malo so ga mirili, malo so ga nervirali, malo jim je bil pa kar fauš, da jih res tako iskreno bóli za vse na svetu, razen za tu, zdaj in takoj. Nato je iz žepa vzel škatlo cigaret, si ga prižgal, potegnil … Počasi, a ne globoko, itak je vedno bolj puhal. Vsi so ga čudno gledali, kako je zapravljiv, da jih na polovici že ugasne. Prijal pa mu je bolj proces kot kaj drugega. Pač nekaj. Nekaj je bilo na tem, da si ga je prižgal in gledal sij pred sabo, da je vsaj občasno videl tlenje, ne temačnega tunela. In večkrat, kot ga je prižgal, večkrat je bilo na konici prstov svetlo, bolj je svetlobo razumel. V resnici dima niti ni dobro prenašal. Meglil mu je um, meglil vid in mehčal korak, kar pa je bil njemu čisto navadni znak izgube kontrole. Preberi več ZVEN NA KONCU TUNELA →