Janet Yellen je redko klela. Ko pa je to počela, je počela tiho in miže, kot so jo učili doma.
»Predvsem jih moramo opozoriti na tretji kvartal. Kitajci se ne ozirajo kaj prida na Indijo, vendar bodo poslušali, ko boste omenili polprevodnike … «
Prekleti Kitajci, je zaklela pri sebi. Nikoli ni mogla zares ugotoviti, kam gledajo s tistimi prekletimi malimi očmi. In tiste stisnjene ustnice – so zdolgočaseni, besni? Ali pa se ji samo ves čas posmehujejo?
»Izjave so seveda že pripravljene,« je svetovalec mlel naprej, »mi bomo seveda izpostavili njihovo regulacijo, oni bodo najbrž nabluzili nekaj za svojo javnost … «
Prekleti plešasti bebec, je zaklela Janet, ki že skoraj ni mogla skrivati gnusa nad svojim podanikom. Ko ji je kazal grafe na tablici, je videla le mastne odtise njegovih prstov, ki so mazali ekran. Sluzav, nesposoben, ogaben revež. Prav takšen kot cela trenutna administracija s šefom vred. Le takšna sluzasta in dementna vlada ji lahko za sekundanta nameni odurnega maminega sinčka srednjih let. Janet so včasih še vedno tlačile nočne more, kako si je v Zürichu skušal s tistimi debelimi prsti sam olupiti pomarančo …
»Gospa Yellen?« Čas za preklinjanje se je iztekel. Kitajski prevajalec na vratih je bil jasno znamenje, da so s Šefom na čelu pripravljeni. »Dobrodošli nazaj v Pekingu,« je dejal z ravno prav rahlim poklonom glave.
Janet mu je namenila sproščen nasmešek: »V veselje mi je, Chen.« Prvi trik izkušenih pogajalcev – očaraj prevajalca: »Vidim, da se je Peking spet pomladil – za razliko od mene.«
Chenove ustnice se niso premaknile, njegova brada pa je nekoliko poniknila k njegovim prsim – vljudno pokimati je v teh krajih pomenilo pokazati priznanje dobri šali ali komplimentu. Prevajalec je galantno počakal Janet, da je vstopila v kabinet, preden je zaprl vrata za njo.
Namesto s Sluzavcem se je znašla v sobi z najmočnejšim človekom na svetu.
Šef je bil dobro seznanjen z etiketo – prvi je ponudil roko in jo ravno prav močno stresel. Nato se je ravno prav elegantno usedel za klubsko mizo in sklenil prste. Janet je ponudil sedalnik nasproti svojemu. Bil je nekoliko trši od pričakovanj – spraševala se je, ali so ji s tem skušali kaj sporočiti.
Ko se je prevajalec usedel na spoštljivi razdalji, je Šef nemudoma spregovoril. Janet je dovolj dobro vedela, da ti ljudje ne marajo ovinkarjenja. Pravzaprav ji je bilo to zelo všeč.
»Predsednik Ši je zelo zadovoljen, da ste se odzvali vabilu. Nedavni premiki vaše vlade na področju carinske politike gredo namreč v drugačno smer od tiste, ki smo jih dogovorili ob vaših prejšnjih obiskih. V luči postopanja vaše vlade na Filipinih in širšem območju je to seveda težko razumeti drugače kot poskus eskalacije. Razumemo, da je to povezano z volilnim obdobjem pri vas, a želimo več predvidljivosti.«
Chen je bil izvrsten. Janet je z veseljem poslušala njegovo angleščino z lepo, skoraj poskakujočo melodijo. A ni ji ušlo, da je Šef zvenel povsem drugače kot njegov prevod – suho, odrezano. Njegove oči so še naprej strmele vanjo. Mogoče je jezen, mogoče zaskrbljen – ali pa se mi pač roga. Kot vedno, je tudi tokrat lahko le ugibala.
»Naša administracija je seveda zavezana notranjepolitičnim ciljem, ki terjajo nenehno usklajevanje na naši strani, sploh glede na volatilnost nekaterih sektorjev. Seveda pa se lahko o tem do neke mere uskladimo tudi z vami – s Kitajsko kot konkurentko, s Kitajsko kot trgovinsko partnerico,« je diplomatsko odvrnila. »Pa nenazadnje tudi kreditodajalko,« je dodala navihano. Napeto je gledala, ali bo Ši pokimal šali. A je spregovoril, še preden se je prevod končal.
»Gospod Ši vsekakor želi uskladitev. A za to mora z vaše strani obstajati iskrena volja.«
Iskrena volja? V jeziku diplomacije je bilo to skoraj enako, kot če bi jo nekdo poslal k vragu. Janet je začutila, da ji je srčni utrip poskočil. Ti bom že dala iskreno voljo. Zamižala je in zaklela pri sebi, preden si je dovolila nadaljevati.
»Oprostite,« s skrbno prikrito ogorčenostjo je pogledala Šija, »govorite o iskrenosti, medtem pa napihujete pričakovanja rasti domačega trga in ga zasuvate s subvencijami. Ne morete … «
»Kitajsko gospodarstvo je nepremakljivo, trdno in pokončno.«
Šef je bil nepremakljiv, trden in pokončen, ko je izrekel te besede. Njegovi prsti so bili sklenjeni – trdno, kot pritiče človeku njegovega staleža, ne pa krčevito, kot se je Janet ob teh besedah oprijela roba svojega sedeža.
»Predsednik,« je dejala spoštljivo, skoraj proseče, »petodstotna rast – to je norost.«
V prostor je vstopila prepričana, da je bila ta napoved izpred dveh tednov le šala, predstava za domačo javnost. Šele sedaj je videla, da je bil Šef ob tem resen. Vztrepetala je.
Predsednik je bil kot kamen. Za trenutek je upala, da bo prasnil v smeh, da je to kakšna nova oblika humorja, ki so jo na kitajskem partijskem dvoru uvozili iz Bangladeša. A že naslednji trenutek je vedela, da je upanje zaman.
»Naši sektorji tega ne bodo prenesli, Predsednik,« je moledujoče dejala, »uničili boste najprej naše gospodarstvo, nato pa še svoje.«
Njegove oči so se zapičile vanjo, da se je nerodno presedla. Tokrat je komajda še lahko slišala Chenov pojoči prevod. V ušesih ji je donelo od tesnobe. Janet je zamižala in tiho, zelo tiho zaklela. Gospodarska zastopnica največje države na svetu – in to je bilo vse, kar ji je ostalo.
Ko je spet odprla oči in umaknila roko s potnega čela, je Šef stal tik ob njej.
»Predsednik pravi, da za vaše sektorje ne more odgovarjati.«
Besede so zarezale globoko. »Vaše gospodarstvo se pregreva,« je šibko odgovorila.
»Predsednik sprašuje, če nemara ni vaše gospodarstvo tisto pregreto,« je suvereno zapel prevajalec.
Janet je začutila, da ji je potna sraga stekla po čelu navzdol. Padla bi na tla … Če je ne bi prestregli Šefovi močni prsti.
»Janet Yellen,« tokrat besede niso prišle od Chena, temveč naravnost od Predsednika samega. Črkoval je njeno ime, kot najboljši prvošolec v razredu. Lahko bi prisegla, da se je kotiček njegove ustnice upognil v nasmeh. Tokrat je bil dovolj blizu, da je z njegovih oči prebrala prvo očitno čustvo – neobrzdan pohlep.
S svojo roko je potegnil potno srago dol po njenem licu, da je postala solza. Janet je začutila ogenj v svojem drobovju. Šef je dišal po svežih breskvah – in šepetal kot morski vetrič.
»Predsednik pravi, da bo prodrl globoko v vaše sektorje in da ga posledice ne zanimajo.«
Prodrl. Njene prsi so plale, njegovi prsti pa so še naprej drseli čez njena lica proti vratu.
»Predsednik želi dodati, da lahko vstopi in pride kamor koli želi, saj je kitajsko gospodarstvo res, res trdno. Vaše pa je očitno šibko in pregreto.«
Janet je nežno nagnila glavo in se ugriznila v ustnico. To se mora nehati, si je dejala, mora! V obupu se je oprijela še zadnje bilke. Izvrgla je edino besedo, ki ji je še padla na pamet.
Predsednikova ustnica se je še nekoliko bolj upognila in iz nasmeška prešla v posmeh.
»Predsednik pravi, da bo z veseljem vzel vaše polprevodnike, sicer … «
Chen tokrat ni dokončal stavka, Šijeva roka pa se je ustavila tik pred njenim dekoltejem.
Janet je gorela v lastnem pótu. Zastokala je v privolitev – če bi tista roka zdrsnila še nekoliko nižje, potem … Skoraj si ni upala zamisliti posledic. Vse, kar je vohala, čutila in videla, je bil Šef. Pod tistim mehkim suknjičem in srajco se je skrival pristen moški – gol in neobrzdan, trden in prodoren. Sama misel jo je tako vznemirila, da se je napela.
Tresavica jo je minila šele čez dobro uro, ko je osvežena stopila pred novinarje.
»Drugi obisk Pekinga v enem letu, ga Yellen,« je zavpil eden od novinarjev, »pričakujete, da boste kmalu spet obiskali Kitajsko?«
»Vsekakor,« je odvrnila. »Napredek je očiten, vendar moramo z našimi partnerji še veliko stvari … Uskladiti,« je dodala. Zadišale so ji breskve.
