… se nadaljuje …

Evo. Mene. Tu. Opet izbeglica. Strejndžer. V tujini si vedno malo drugi, malo drugačen. Pa niti nisi to, samo vedno se počutiš, da si, ker vedno kršiš družbene norme, ali si preveč južni ali pa preveč severni ali pa si jim samo napoto na kolesarski stezi. Nikoli ni miru. Mogoče je pa to samo naš slovenski kompleks, ker ne vemo, ali bi se dali tja gor ali dol. Paradoksalno se nikoli ne postavimo geografsko ne k levi ne k desni sosedi. Čeprav nam je ta horizontalna klasifikacija toliko bližje. Je pa res, da je zdaj minilo že nekaj let, odkar se vlačim po večinsko protestantski deželi, in nisem prepričan, ali se nisem vedno počutil tako. V srednji šoli prav sigurno. V osnovni teh problemov nisem imel. Sem kot Janez, ki mu je bila že Ljubljana preveč, in ga je vedno vleklo na Jelovo brdo k Meti. To je ona Meta iz Cvetja v jeseni, ona, ki od sreče omedli, ko jo Janez končno le zaprosi. Ker je slovenski moški, malo jamra, malo muti, potem se pa napravi skupaj, ko je že prepozno. OK …V resnici njo, Meto, izda srce, a kot pove Presečnik: vsi smo vedeli, da ima šibkega, slej ko prej bi jo neslo. Ni to neka tragedija. Ker Slovenci nimajo tragedij, Slovenci niti ne upamo na srečo. Sreča, pristna sreča, tista prava ljubezen, tista slovenska ljubezen jo je pa sploh ubila spričo prvega momenta iskrenosti bodočega moža in možnosti lepšega, boljšega života. Preberi več POTOPIS. NI TO NEKA TRAGEDIJA →