Razširjenost in sama količina zdravih prigrizkov, »dobrih za nas«, je naravnost čudežen, hkrati pa precej razumljiv pojav v Ameriki. Razumljiv pa preprosto zato, ker smo prav toliko naivni in podvrženi potrošništvu, kot smo leni in zavaljeni. In zavaljeni smo, ker smo požrešni. In leni smo, ker smo podvrženi nagnjenju, da uživamo, kolikor le lahko, medtem ko se za to potrudimo, kolikor se nam le ni treba. Najlepša hvala računalnikom, ki nam pri tem pomagajo. Ne obstaja nikakršen »Dragi Vodja«, ki nas sili v basanje z neutemeljeno prehransko rutino riža in maščobe. Nihče po nesreči ne zamenja sladoleda in žele-bombonov za ovseno kašo in tuno. Vsi smo le več kot pripravljeni leno verjeti zavajanju masovnih multinacionalk z lastnino po celem planetu, ki polnijo trgovinske police s pnevmatikami, C-4 plastičnim eksplozivom in razredčilom, da jim brez težav hkrati uspeva proizvajati tudi »naravne, BIO, iz zdravega kotička« hranljive čokoladno-karamelne cmoke – ki so tudi zares, zares zdravi za nas.[*] Preberi več DOBRO ZA NAS
Arhiv Značk: prevod
MANIFEST METAMODERNIZMA
SPODREZATI JIMA BROWNA
… se nadaljuje …
Naslednjih nekaj minut nihče od nas ni spregovoril. Larryja sem se moral znebiti, preden bi nas zaradi njega vse pomorili. Lahko bi poklical policijo, a morda bi me potem po televiziji predstavili kot tistega, ki je pomagal idiotu, ki je podrl Jima Browna. Dovolj je bilo, da je tako razmišljala ena tolpa, nisem potreboval sovraštva celega mesta. In če dobro pomislim, pri moji sreči, verjetno bi bil obtožen in aretiran zaradi pomoči in skrivanja kriminalca; potem bi me pa skupinsko posiljevali vsi zaporniki, ki obožujejo Jima Browna. Preberi več SPODREZATI JIMA BROWNA
INDUSTRIJA OBŽALOVANJA/TRAGEDIJ/SOČUTJA
Vsi se pritožujejo, da je naša družba »družba žrtev«. O družbi žrtev pravzaprav ne vem ničesar, bi pa rad zapisal nekaj besed o »industriji obžalovanja, tragedij in sočutja«.
Sedma sila, novinarji, mediji, se poigravajo z nami. Dobršen del odmerjenih novic sestoji iz težav drugih ljudi, da bi naše misli posledično odtavale stran od stvari, ki bi nas morale zares motiti. V osrčju predstav medijev je, če se nam bo smilil vsako bolno, poškodovano ali mrtvo bitje na tem planetu, nam bo zmanjkalo časa za razmislek, koliko so zares v kurcu naša lastna življenja in v kakšnem mizernem stanju se nahaja današnja družba. Preberi več INDUSTRIJA OBŽALOVANJA/TRAGEDIJ/SOČUTJA
NAJLJUBŠI ČAS
Veste, kaj me moti? Ljudje, ki hočejo vedeti, koliko je ura. Tisti, ki pridejo do mene na ulici in vprašajo: »Koliko je ura?« Kot da sem jaz osebno zadolžen, da merim in hranim tovrstne številke.
Včasih se izrazijo nekoliko drugače. Vprašajo: »Oprostite, ali veste, koliko je?« In jaz odgovorim: »Ne. Bojim se, da ne vem. Nisem vedel niti zjutraj, ko sem odšel iz hiše. Je morda kakšna možnost, da ste vedeli, koliko je in potem pozabili šteti? Veste, zdaj ko ste ravno omenili, se mi dozdeva, da vojska ve, koliko je. V Washingtonu. Ves čas hranijo v observatoriju in po malem ga spustijo na plano vsak dan. Ne preveč, seveda, ravno dovolj. Ne bi nam dovolili imeti preveč časa; morda ga ne bi primerno izkoristili.« Včasih, če se resnično dobro počutim, ko me vprašajo, ali vem, koliko je, enostavno odgovorim: »Ja.« In odkorakam. Preberi več NAJLJUBŠI ČAS