Veste, kaj me moti? Ljudje, ki hočejo vedeti, koliko je ura. Tisti, ki pridejo do mene na ulici in vprašajo: »Koliko je ura?« Kot da sem jaz osebno zadolžen, da merim in hranim tovrstne številke.
Včasih se izrazijo nekoliko drugače. Vprašajo: »Oprostite, ali veste, koliko je?« In jaz odgovorim: »Ne. Bojim se, da ne vem. Nisem vedel niti zjutraj, ko sem odšel iz hiše. Je morda kakšna možnost, da ste vedeli, koliko je in potem pozabili šteti? Veste, zdaj ko ste ravno omenili, se mi dozdeva, da vojska ve, koliko je. V Washingtonu. Ves čas hranijo v observatoriju in po malem ga spustijo na plano vsak dan. Ne preveč, seveda, ravno dovolj. Ne bi nam dovolili imeti preveč časa; morda ga ne bi primerno izkoristili.« Včasih, če se resnično dobro počutim, ko me vprašajo, ali vem, koliko je, enostavno odgovorim: »Ja.« In odkorakam.
KDAJ PRAVZAPRAV JE?
To počnem, ker ne maram razočarati ljudi. Vidite, enostavno ni časa. Časa ni. Ne želim reči: »Zamujamo, ni časa.« Pravim, da časa ni.
Konec koncev, kdaj je zdaj? Vi veste? Nihče zares ne ve, kdaj je. Vse skupaj smo si izmislili. Gre za človeški izum. Na nebu ni nobenih številk. Verjemite mi, sem gledal, ni jih tam. Vse skupaj smo si preprosto izmislili.
Torej, kdaj smo zdaj? Včasih lahko prepričljivo trdimo, kje smo, toda nikoli kdaj smo. Ne moremo biti niti toliko prepričani, da bi vedeli, ali ni slučajno sreda, prejšnji teden.
Tudi časovni pasovi nam niso v nikakršno pomoč; vsi so drugačni. Na nekaterih delih v Indiji, se čas deli na pol-urne zamike in ne na celo-urne. V čem je fora? Je možno, da ne vedo, koliko je zares ura?
KATEREGA SMO?
Spreglejmo mizerno drobceno razliko za pol ure v Indiji, kako naj reagiramo, ko pride do zamika tisočih let? Vsi veliki koledarji se med seboj razlikujejo za tisočletja. Za Kitajce, je to leto 4699, Hebrejci so prepričani, da je 5762, muslimani prisegajo, da je 1422. Ne moremo zares vedeti, kaj pravijo Maji ali Azteki, ker jih ni več med nami. Izgleda, da jim je dokončno zmanjkalo časa.
Ne pozabite, ljudje, to so koledarji, o čemer razpravljamo; inštrumenti, ki so bili izumljeni s specifičnim namenom merjenja časa. In vsi merijo drugače. In ne govorimo o parih tednih razlike, to je tisoč jebenih let, bohpomagaj. Kako je prišlo do tega?
Naš trenutni (Gregorijanski) koledar je takšna amaterska farsa, da moramo vsake štiri leta zatlačiti še en dan med ostale, da celotna stvar sploh funkcionira. Rečemo mu 29. februar. Osebno temu ne verjamem. Globoko v sebi vem, da je v resnici 1. marec. Hočem reči, enostavno čutim, da je 1. marec, vi ne?
Toda tudi ta preprosta naštiriletna rešitev ni zares rešitev, saj moramo vsakih 100 let pozabiti nanjo, narediti izjemo v pravilu in se odreči dnevu viška. Razen, seveda, če je to stoto leto hkrati tudi deljivo s 400, v tem primeru izvzamemo izvzeto pravilo in vseeno dodamo še en dan. In potem niti to ni več dovolj in vsakih 4.000 let moramo spregledati tudi to pravilo in kaj je potem z 29. februarjem?
Da bomo vedeli, kako smo prišli do tega kavbojskega sistema: Julijanski koledar je bil uveden leta 46. pr.n.št., v letu 709 po Rimljanih, ampak vsako leto je zajebal za 11 minut; in leta 1582 se je teh minut nabralo za celih 10 dni. Temu primerno je tistega leta papež Gregor XIII. sklenil, da bo dan, ki sledi 4. oktobru, 15. oktober. Enostavno smo preskočili 10 dni. Vrgli smo jih skozi okno. Uradno se leta 1582 v Franciji, Italiji, Španiji ali na Portugalskem nihče ni rodil v času med 5. in 14. oktobrom. Ali praznoval rojstnega dne. Ni to čudno?
Toda še bolj čudno: Britanija ni sprejela Gregorijanskega koledarja do leta 1752, ko so morali v septembru zbrisati že 11 dni. To je veljalo tudi za kolonije, kar pomeni, da so se v Ameriki med 3 in 13. septembrom 1752 rojevali le Indijanci. Mimogrede, tega istega leta so »novo leto« prestavili s 25. marca na 1. januar. Pred tem so šteli drugače kot danes: bil je 24. marec 1750 in naslednji dan je bil 25. marec 1751. Kar malo zjebano, ni res? In vam se zdi, da ste za Silvestrovo odštevali sekunde natančno tako, kot bi bilo treba?
OSTAJA »ZDAJ«
Trudimo se po najboljših močeh, da bi vedeli, koliko je, a vse skupaj je brezupno. Nsmogoče je določiti. Primer: prihaja trenutek … ni še tu … še vedno je v prihodnosti … je na poti … ni še prišel … vedno bližje je … evo ga, tu … oh ne, kam je šel?!
Uporabljamo besede, kot je »zdaj«. Toda to je neuporabna beseda, ker nikoli ne pomeni isto.
»Mi lahko poveste, koliko je?«
»Koliko je? Kdaj ste pa želeli vedeti? Zdaj? Ali takrat, ko ste me vprašali? Ali pa morda zdaj? Hočete vedeti zdaj, koliko je? Ali koliko je zdaj? Povejte hitro, ta čas kar ni in ni pri miru.«
In pomislite na izraz »pravkar«.
»Si slišal?«
»Kaj?«
»Pravkar.«
»Hočeš reči: prav takrat?«
»Ja, prav takrat. Čakaj, spet je tu!«
»Kdaj?«
»Pravkar.«
Vse, kar imenujemo »zdaj« je ali v bližnji preteklosti ali v bližnji prihodnosti. Ni je stvari, kot je sedanjost. »Dobrodošli v sedanjosti.« ZOOM! Spet je ni več.
NAJ BO NEJASNO
Vse je tako nenatančno, da se ljudje včasih sploh ne pustijo motiti z minutami in urami, nalašč se prepustijo nejasnosti.
»Koliko je?«
»Tik po.«
»Tik po? Kristus, je moja ura počasna. Moja je na »še malo«.«
Zdi se neverjetno, da je lahko nekaj tako natančno kalibrirano, kot je čas, opisano na tako ohlapen način. Posebej, ko je govora o zelo kratkih odmerkih. Pravimo »obenem«, »takoj«, »trenutno«, »naenkrat«, »kar tako«, »brez haska«, »v momentu«.
In še ena fraza, ki je nikoli nisem razumel: »še preden bi mignil«. Ni migniti hitreje kot reči? Ali pa je dotičnemu, ki bi moral migniti zmanjkalo časa? Kot Aztekom.
In ne pozabimo na »delček sekunde«. Ali na »šus«. Veste, kaj je hitreje? No, jaz sem se pozanimal; v resnici sta dva delčka sekunde v enem šusu. In šest šusov v pičli sekundi. Nihče ne ve več, koliko pičlih sekund je v trenu oči. In mimogrede, zakaj tren oči? Ne bi bila osnovna merska enota tren očesa?
KAR NAENKRAT
Še ena nejasna beseda je »kmalu«. Zame je kmalu zelo čustven izraz; ima velik potencial za žalost.
»Nas bo očka sploh še kdaj obiskal?«
»Bo.«
»Kdaj?«
»Kmalu.«
Evo eno strašljivo: »hitreje, kot misliš«. Wow! Hitreje, kot mislim! To je skoraj tako hitro kot »preden se zaveš.«
»Pridem nazaj, preden se zaveš.«
ZOOM!
»Jebomater, pa res!«
»Prej ko slej«, »en dan«, »vsak čas«, »od časa do časa«, »vsake toliko«, »počasi«.
»Počasi« je luštkana. Tako nežna. »Počasi bom doma.« To ne bi nikogar motilo, kajne? Vsak lahko počaka nekoga, ki bo počasi doma. Nič groznega se ne more dogajati, če bo nekdo počasi doma.
»Tvoj oče je bolan, veliko mora počivati, potem pa počasi pa bo.« To je drugače kot »še malo«. Še malo se sliši kot grožnja.
»Tvoj oče je bolan, veliko mora počivati, potem pa še malo pa bo.« Bo KAJ?!
Če bi me peljali pred zid, bi raje kot »še malo pa bo strelski vod tu« slišal, da bo »počasi že prišel«. Hej, morda si celo premislijo.
NAJLJUBŠI ČAS
Za konec, imate svojo najljubšo periodo časa? Ni preprosto izbrati najljubšo, toliko je možnih izbir. Jaz jih imam kar nekaj.
Najbolj uporaben interval se mi kaže 5 minut. To je običajno čas, ki si ga ljudje vzamejo, ko so pod pritiskom. »Pridem čez 5 minut!«, »Daj mi 5 minut, zaboga!« »A me zajebavaš? Pa to ti jaz popravim v petih minutah!«
To je vse, kar večina ljudi potrebuje. Pet minut. Dobra, solidna, spoštljiva minutaža. In hitro mine. Mislim, da si lahko oprtam katero koli delo za 5 minut. Tudi najbolj ogabno.
»Pojdimo se še malo pogovoriti z Georgem Bushem.«
»A me hecaš, model je idiot.«
»Poglej, samo 5 minut, no.«
»Okej, no, 5 minut, nič več. Potem grem pa kozlat.«
Petnajst minut je popularen časovni termin. A meni ima preveč uraden prizvok. Urejevalen. Akademski. Uniformni. Sliši se, kot da se lahko poveže le z navodilom ali prepovedjo.
»Okence številka 4 bo odprto 15 minut!«
»Imate 15 minut, da izpolnite vse formularje … «
»Čez 15 minut se vrnem nazaj in … «
Bolj mi je všeč 20 minut. 20 minut se sliši bolj svobodnjaško in rekreativno.
»Čez 15 minut se vrnem nazaj, da poberem vaše izpolnjene formularje, potem bomo imeli pa 20-minutni odmor.«
»Fantje, en naj me nadomešča, če pride šef. Pridem nazaj čez 20 minut.«
20 minut. Ravno prav, da se daš dol.
Najljubši čas.
‘Najljubši čas’ je prevod poglavja: ‘Have a Good Day’ iz knjige ‘Napalm & Silly Putty‘ stand-up komika, igralca in pisatelja Georga Carlina.
Z vsem spoštovanjem, Naughtius Maximus