Čisto tiho je hodil po potki in gledal froce, kako se igrajo, kričijo. Malo so ga mirili, malo so ga nervirali, malo jim je bil pa kar fauš, da jih res tako iskreno bóli za vse na svetu, razen za tu, zdaj in takoj. Nato je iz žepa vzel škatlo cigaret, si ga prižgal, potegnil … Počasi, a ne globoko, itak je vedno bolj puhal. Vsi so ga čudno gledali, kako je zapravljiv, da jih na polovici že ugasne. Prijal pa mu je bolj proces kot kaj drugega. Pač nekaj. Nekaj je bilo na tem, da si ga je prižgal in gledal sij pred sabo, da je vsaj občasno videl tlenje, ne temačnega tunela. In večkrat, kot ga je prižgal, večkrat je bilo na konici prstov svetlo, bolj je svetlobo razumel. V resnici dima niti ni dobro prenašal. Meglil mu je um, meglil vid in mehčal korak, kar pa je bil njemu čisto navadni znak izgube kontrole. Preberi več ZVEN NA KONCU TUNELA →