Nisem srečen, v redu sem

sonce imam v vrečki

trenutno sem brezuporaben,

a prihodnost še prihaja.

 

Še prihaja.

 

Še prihaja.

 

Nekdo me končno spustil je iz kletke,

zdaj čas je brez pomena, svojih let

ne štejem več. Me ni več tu, brez strahu,

ležijo mi vsa popravila, huda

pravila nepademinapametne neoprijemljivosti

me rade silijo, da ukažem vam,

graditi svet blamaž in panoram.

 

Lej, še bo znosno, s tal poberi sebe.

Izberi. Sedi. Izgubi. Kateri

od nas se jebe z glasbo, z glasom? Vidiš,

kako po teletubi se predvajaš?

Pridih zmišljije, vaja mistike? Možno.

Duhovni je heroj, ki nebo odpre

in hkrati glav ne bo obsodil mizerijejmljivosti

norije. Definicistom mrtev,

brez cene za tebe, moj je načrt

zadeti črevesje s prvim vdihom,

psihotično epileptičenje,

nato izdihneš – ne veš več —

Osnova, bistvo, brez česa je ničje?

Naj pootročjim analizo: Ritem: Ali

ga imaš ali nimaš ali pa je

popolni dialekt. Obličje moje

povsod razkriva se skozi isti algoritem:

vsak drevesni vneboseg, vsak otrok

miru in vsak oblak in vsako morje

je zate raj, a zame bratomor,

nebesno gnitje, skriti razkroj.

 

Iz fabrike laži spokojno ležem

v vaše živčke, ne na silo, temveč

namimogrede skozi čivke. Bežen,

trenuten mentor, krut, nekoristen, ne kot ti –

me vidiš, ker si misel, ne

razumevaš več z očmi. Vse težje

razpletam rime in spomin, se podim

v brezzakonju brez preživelih dni; občutim

impulze, – naj vse se popravi,

zadrži vse zase, ponavljaj:

 

Vse je v tvoji glavi.