Kokosonomija. Poskus očrta šolskega predmeta gospodarstva. Osnovnošolskega predmeta. No joke. Za devet let staro mladino. Otroke, v resnici. Kaj je to, četrti razred devetletke? A veste, jaz ne podpišem ideje, da samo zato, ker je nekaj vseprežemajoče v družbi a la internet in digitalizacija ali kapitalizem in poblagovljenje, s tem ne smemo otrok seznanjat še v šoli. Jih »preobremenjevat.« Kaj je to za en fičfirič argument?
Otrok vstane iz postelje in prebere zadnje pomembne influenserčke na tviterju. Potem gre pojest skledo kosmičev in gleda črke na škatli. Potem gre na avtobus, da napiše domačo nalogo. Če hoče kamor koli čez mesto, ga spremljajo marketing napisi v izložbah. Pride domov, gleda serijo na HBO s podnapisi. Surfa na netu, igra igreIgrice, bira komentarje na tviču, kamor koli pogleda: Besede. Jumboplakat tam, odzivi na TikTok tu. Cele jebene dneve froci berejo! A to pomeni, da jih v šoli ne bomo učili brat in predvsem, kaj se splača brati in zakaj? Ne, ne, oprostite, ne kupim.
Zato z zvrhanim peharjem skrbi in odgovornosti: Poskus očrta osnovnošolskega predmeta gospodarstva. Okej, poante so mogoče za starejše od četrtarčkov. Mogoče za precej starejše. Mogoče za nas, ki se ne šolamo več. Ampak dizajnirane ure pouka so pa sigurno okej za njih, no.
Disclaimer: Ena šolska ura na teden pomeni 35 ur na leto. 5 jih odštejte za larifari in ostane vam jih 30. Tole bo dolg projekt. Upam, da mi uspe. Pripasajte se, ležeči policaji so pred nami.
* * *
0
GOSPODARSTVO
Nekje sredi širnega morja je čudovit otok. Velik otok, veliko večji kot šola. Od enega konca otoka do drugega je tolikšen razpon, kolikor sta si oddaljeni stanovanji dveh učencev na različnih koncih mesta. Ali tolikšen razpon, kolikor sta si oddaljeni hiši dveh učencev iz skrajno posipanih lokalnih zaselkov. In na tem otoku živi 100 ljudi. In ti ljudje, če tako hočejo, se lahko vsi zberejo v šolski telovadnici, ki so si jo zgradili za te namene. Saj vidite, kam merim. Učencem dajte vedeti iz resničnega življenja, da je otok hkrati velik in majhen. Tak je tudi svet. Majhen in hrupen, ko stopimo skupaj, velik in prazen, ko gremo vsak k sebi domov. Tak je predvsem njihov svet. Skrajnosti predstavljajo lokacije, kjer še živi nekdo, ki ga poznajo. Od tam dalje je unknown unknown, v našem primeru, morje.
Obstaja torej otok sredi morja in na njem živi sto ljudi. In vsak od teh stotih ljudi na otoku sredi morja ima svoj nasad palm, ki mu poleg sence in opore za visečo mrežo nudijo tudi hrano. Deset kokosovih orehov na dan, če smo natančni. Kar je ravno prav, ker ravno toliko lahko en otočan na dan poje, da je sit.
To je to. To je naš osnovni model. Začetno stanje, ki nikoli ni obstajalo in nikoli ne bo, ne glede na vsa zatrjevanja klerojugonostalgikov ali prepričevanja kriptofuturoarkadijistov. Ampak obstaja v naši učilnici, ker je učilnica kraj, kjer se dogaja čarovnija, okej? V njej otroci postanejo pametnejši od svojih staršev, vsaj na dolgi rok, včasih pa že zelo kmalu. In čarovnija je, da se naš osnovni model z vsako lekcijo znova postavi na noge. Abrakadabra.
Ponovimo:
1 otok sredi morja,
100 otočanov,
vsak otočan na dan pridela 10 kokosovih orehov in jih 10 tudi poje.
Indijakoromandija.
Za prvo učno uro se nam mogoče zdi to mnogo premalo. Nekdo se bo vprašal, kako tri odstavke besedila raztegneš na 45 minut pogovora. A jih ponoviš 15-krat?
Brez skrbi. To so osem-, devetletniki. Dajte jim čas. Naj si ustvarijo ta otok v svojih glavah. Naj si ga narišejo v zvezek. Rišite ga sami na projektor. V MS Paintu. Blamirajte se in se smejte z njimi. Nulta lekcija, preden se pouk zares začne, naj bo namenjena enemu spoznanju: Da je gospodarstvo sredstvo in nikakor ne cilj sam po sebi. In če smo bolj natančni, da je gospodarstvo sredstvo, ki ga družba uporabi, da skupno življenje predstavi kot lepše od zasebnega.
Kaj mislim s tem? Vidite, naši otočani lahko brez težav živijo vsak zase. Njihovi nasadi jim nudijo kosmiče za grickat, mleko za srebat, senco za uživat, liste za pokrit se ponoči. Vsak zase se lahko igrajo z mivko in rakci cele dneve. Nič jim ne manjka. In vendar!
Izkoristite prvo uro, da jih povprašate, kaj vse bi radi počeli cele dneve, če jim ne bi bilo treba hoditi v šolo in delati domačih nalog in poslušati staršev in hoditi k tečnim sorodnikom na obisk. Zapišite si, kar vam povedo in se pogovorite z njimi, da ne bi bilo niti Elze niti pokemon kart niti Angry Birds niti šejkspirjevega gledališča, če bi se vsi držali vsak k sebi. Niti dobrega nogometa in Messijevih vragolij niti laboratorijskega dela Marie Curie in razfukavanja z atomskimi bombami. Za resnično zabavne izkušnje morajo naši otočani stopiti skupaj. In gospodarstvo, dobro gospodarstvo, je sredstvo, ki jih prepriča, da je lepše za vse, če stopijo skupaj.
Dajte si duška. Vaša domišljija jih bo okužila kot virus in tistih 45 minut bo minilo hitreje kot keks.
Naslednjič bomo zakomplicirali zadeve in nadgradili spoznanje, da se prepletene družbe bolj zabavajo kot množice posameznikov, s preigravanjem vprašanja, kako se to zgodi.