Pogledala sva se in se nasmehnila. Vroče je bilo zunaj. Zdelo se mi je, da bom ob njej izparel.

Želel sem ji nekaj izreči. Pa se mi je ustavilo. Na meniju ure sem prebral besedo, a mi ni bilo čisto jasno, ali gre za zatipk ali samo jaz ne poznam besede. V mislih sem zaštekal. Tam nekje od 100 do 700 milisekund naj bi to iskanje po mentalnem slovarju trajalo v mislih, kar je v bistvu malo, če razmišljaš, da en dolgi naglašeni samoglasnik traja okoli 120 milisekund. Zaštekaš za eno do šest črk in se ti zdi, da vmes mine cela večnost in da ji nimaš več česa povedati, da je bolje, da utihneš. Pa se ustaviš, pogledaš na digitalno uro, ki ti sporoča, da bi bilo dobro, da spiješ kozarec vode. Zato piješ. Zato spiješ cel kozarec mlačne vode in se zaveš, da tega ravno direktno niti ne bi znal prevesti Nemcu, ker kaj pa on ve, kaj je to glagolski aspekt. Slovani smo posebne sorte ljudje in posebne vrste informacij so nam nekaj vredne. Preberi več URA →