Kajpada tisti, ki si lahko za cilj postavi popoln pomor svojega nasprotnika, ne bo zlahka v situaciji, da bi se zatekel k obrambi, ki bi imela za prvi cilj ohranitev posedovanja; toda ker moramo vsekakor vztrajati pri tem, da obrambo brez vsakega pozitivnega principa razglasimo tako v strategiji kot taktiki za notranje protislovje, in se torej vedno znova vračamo na to, da bo vsaka obramba iskala sile, da bi prešla v napad, brž ko bi bila deležna prednosti obrambe, moramo pod ta cilj, ki ga lahko ima ta napad in ki ga je treba imeti za pravi cilj obrambe, kakorkoli velik ali majhen je že, vendarle po možnosti vključiti tudi obvladanje sovražnika in reči, da obstajajo primeri, kjer daje vojskovalec, ne glede na to, ali je imel pred očmi tako velik cilj, vendarle prednost temu, da spočetka uporablja obrambno obliko.
Carl von Clausewitz: O vojni. Skice za osmo knjigo – Vojni načrt
Obstaja zelo malo razlogov, zakaj bi človek zašel na Madžarsko. Čeprav povprečnega Slovenca od Budimpešte loči le nekaj deset kilometrov več kot Dunaj ali München in celo par deset kilometrov manj kot Milano, je po obiskanosti daleč za naštetimi. Ni težko ugotoviti, zakaj – mesto ni znano po pivu, modi ali kakih bogatih zgodovinskih ostalinah. V bistvu ni znano po ničemer. Mogoče ste kje mimogrede slišali, da imajo Madžari nekaj nobelovih nagrajencev in tipa, ki je izdelal rubikovo kocko. Imajo tudi pasjo pasmo, zaradi katere so domači sesalci ali metle docela odveč. Preberi več ZNAŠLI STE SE NA MADŽARSKEM. KAJ ZDAJ?→
Če filozofsko premislimo začetek vojne, potem pravi pojem vojne ne izvira iz napada, ker ta niti boja niti polastitve nima za absolutni smoter, temveč ta nastane šele z obrambo; kajti šele ta ima boj za neposredni smoter, ker je branjenje in bojevanje očitno eno. Branjenje je usmerjeno samo na napad, ga torej nujno predpostavlja, napad pa ni usmerjen na branjenje, temveč na nekaj drugega, namreč na polastitev, in torej zadnjega ne predpostavlja nujno. Zato je v naravi stvari, da tisti, ki prvi udejanji element vojne in sta z njegovega stališča najprej zamišljeni dve strani, postavi tudi prve zakone za vojno – in sicer je to branilec.
Carl von Clausewitz: O vojni. Šesta knjiga – Obramba.
Spomnim se pogovora s svojim gimanzijskim kolegom, ki mi je mimogrede navrgel, da še nikoli ni naletel na zabavnega stand-up komika. Spomnim se, kot bi bilo včeraj. Takole je šlo:
Kolega: »Še nikoli nisem naletel na zabavnega stand-up komika. Niti enega njihovega štosa ne pomnim, ki bi me spravil do smeha.«
