KO TE STISNE DOMOTOŽJE

Odkar mi je noga prvič zaorala v – kot ji radi rečemo, ker se tako lažje razumemo – tujino, sem bil priča zanimivemu – sam bi se izrazil – paradoksu. Ljudje se po zemljini površini premikamo iz različnih razlogov. Osebno sem prvič, preden sem ugotovil, da je potovati resnično fajn, bežal. Bežal pred problemi, ki so me potem – ko se je navdušenje in prah nad novimi podvigi malce polegel – seveda izsledili. In sem potem spet bežal.

Da se vrnem k paradoksu. Eden od razlogov za geografski premik je iskanje. Lov za boljšim življenjem. Novo okolje, boljša služba, drugačni ljudje, drugačen vibe, več denarja, boljše šole, prijaznejši vrtci, cenejše pivo, boljše ceste, lepše punce, sončnejše podnebje, samba, bossa nova – vsak zase brez problema najde razlogov za prstov ene roke, zakaj bi bilo fajn biti nekje drugje in ne v tem dreku tu. Kar, predvidevam, za precejšen kos prebivalcev Slovenije, njihova domovina trenutno je. Glede na to, da me domači log ni videl že od septembra, ne bom preveč pametoval okoli tega, ker bolj malo vem, kaj se dogaja na sončni strani Alp. Vem samo to, da po vsem tem času izgleda prekleto lušna državica za živet.

Prva stvar, ki je – vsaj meni – postala očitna, ko sem prvič stopil na irska tla, so bile vse stvari, ki jih je smaragdni otok premogel, dom pa ne. Itak, potoki Guinnessa in vsi ti prečudoviti pubi kamor se steka. Glasba, vsepovsod. Ulice, pubi, ljudje prežeti z glasbo. Ok, dež je sicer padal prepogosto, ampak vsaj ni bilo onega mraza, ki te najde tudi pod puhovko; ter žlindre, ki si slej ko prej izbori prostor v čevljih. Dvonadstropne trole! Wow! Glej to! Pa glej ono! Oh, wow, tukaj pa še nisem bil!! In, in, in!!! No, saj smo si na jasnem – vse je oh in sploh, vse se sveti in je sveto. Za tiste stvari, ki so me malce mučile, je bilo pa dovolj navdušenja, da sem lahko zamahnil z roko vnemar.

OK, prevrtimo pet let naprej. Perspektiva je malo drugačna. Prah se je polegel, zlato je izgubilo sijaj in dlje ko ostajam v »tuji« državi, bolj se zavedam, koliko slovenski sem in kako sebe lahko odnesem iz gozda, gozda iz sebe pač ne. Na vrtu za hišo me ima zakurit taborniški ogenj, razprostret spalko, poslušat čričke in se otepat komarjev. Le da slednjih dveh ni. Čričke pogrešam, komarje veliko manj. Čokolino sicer najdem, a mi morata 2-kilsko vrečo prijatelja pošiljati po pošti. Komično je, da prebivam v državi, ki je omogočila poroko istospolnim parom, legalizacija marihuane je praktično za vogalom, mene pa bolj vznemirja dejstvo, da nikjer ne najdem jušnih kroglic. Sčasoma začne še dež orenk najedat. Prav tako začne najedat, da z Irci hitro stopiš v kontakt in se sporazumeš, težje pa si sprejet v kak ožji krog. Kar sicer ni presenetljivo v nobeni naciji, le da je malo čudno, ker hitro dobiš občutek, da si »njihov«, čeprav si pravzaprav daleč od tega. Najedat začne, da ni babice, ki bi ti kdaj skuhala kosilo in ti od sedaj življenjske nasvete trosi zgolj preko Skypa. Najedat začne, da država nikoli ni bila v komunizmu in se lahko za kake »roka roko umije« obrišeš pod nosom – razen če ji ne stisneš še kakih deset evrov. In potem greš en krožen road trip in ugotoviš kako fakn lepa je ta dežela in da pravzaprav živiš v nekem balončku mestne mentalitete in se ti zahoče svojega gozda ter bukiraš prvo možno karto, ker dejansko hočeš na dopust v svojo domovino.

Kar hočem povedati, je – in to bi moralo biti znano vsakemu, ki je preživel več kot tri mesece v drugi državi – velika je razlika med nekje živeti in nekje obiskati. Velika! Ogromna. Povsem nepredstavljiva, pravzaprav. Mogoče zame še toliko bolj, ker sem v esenci nomad in mi je edini pravi dom cesta, ki se vije po območju med točko A in točko B. Prebivati na Irskem je postavilo življenje v Sloveniji v povsem nov kontekst. Povsem svežo perspektivo. Slovenija kot obljubljena dežela. Kjer se dejansko cedita domači med in sveže mleko, ki ju je moč pridobiti malodane povsod, če rek vzamemo povsem dobesedno. OK, Slovenija res nima dramatičnih klifov, kjer Atlantski ocean sreča kopno, ima pa veliko ostalih lepot, ki jih še nikoli nisem videl ali podrobneje raziskal ali pa za njih sploh še slišal nisem. Alpe, recimo. Klifi so dramatični, ampak gore so le gore. In njih – valda – cenim šele zdaj, ko se tu vzpenjam na razne hribčke. Kak Kočevski pragozd. Če ne drugega, hiter in razmeroma poceni dostop do celotne rajske hrvaške obale, za katero Irci plačujejo velike denarce. Pa, no … podobnosti in razlike med državama bi lahko iskal v nedogled in ju primerjal do konca svojih dni. Hočem reči samo to, da je kvaliteta našega življenja odvisna predvsem – drznem si trditi v polnosti – od nas samih. Če res ne najdete drugega načina, vam polagam na srce le to, da bodite prekleto prepričani, da ne bežite, ampak raje tečete nečemu nasproti.

Neko Zveneče Ime

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Time limit is exhausted. Please reload CAPTCHA.