Arhiv Značk: Irska

NATURAL MAGIC

se nadaljuje

Spremlja me en tak zelo moreč in zaskrbljujoč občutek. Občutek, da sem – nekje takrat ko sem napravil križ čez filozofsko – s tem izgubil sebi povsem lastno identiteto in se počasi, a vztrajno vse bolj pomikam od unikatnega originala proti seriji klišejskih osebnosti, ki jih imam na lagerju in jih situacijsko rotiram. Hippie, skejter, popotni pisatelj, popotni fotograf, priseljenec iz Vzhodne Evrope ipd … nekako se mi zdi, da je le davno nekoč bil čas, ko so me ljudje lahko opisali zgolj kot Borut. Če me nisi poznal, tudi nisi vedel v čem je fora. Ti pa, ki so me, so se zgolj muzali, kot nad neko skrivnostjo. Preberi več NATURAL MAGIC

KO (NE) STISNE DOMOTOŽJE

se nadaljuje

Valda. Zdej. Zdej se bo začel dogajat. Zdej, ko imam pravzaprav le še dober mesec prebivanja na irskih tleh. Zdej bo vse skupaj postalo svetlejše, dež pa toplejši. Burja mi ne bo grizla v kosti, ampak bo podpihovala krila in netila ogenj. Zdej, ko sem končno našel dilerko, ki mi je sposobna v dveh kratkih stavkih trikrat nonšalatno omeniti, da ima fanta. Ja no, sej štekam, samo biznis. Dobro travo maš, ne bom si tega zajebu. Zdej, ko sem se končno sprijaznil in se povsem navdušil nad idejo Škotske, se sprostil in se z obstojem tu ne obremenjujem preveč, zdej se je Pot pokazala v vsem svojem sijaju. Zdej prihajajo ponudbe za službo. Zdej grem lahko sproščeno na »eno« pivo, ki se v seriji naključij zaključi na nekem ilegalnem rejvu. Obkrožen s house glasbo, ducat napol nagimi geji, plešem z deklino, ki bi jo brez težav ljubil. Ko sem sredi vsega tega dogajanja, ko sem doma sam s sabo in v sebi … Ma kako domotožje! Ma kaka Slovenija! Pozabim celo to, da sem na Irskem. Pozabim, da sem sploh v kakršni koli sistemski ureditvi, kontinentu, planetu, vesolju. Valda, če sem pa v Momentu. Če sem pa v središču vrtinca, v očesu hurikana, ki uničuje zgolj, da oblikuje. Preberi več KO (NE) STISNE DOMOTOŽJE

KO TE STISNE DOMOTOŽJE

Odkar mi je noga prvič zaorala v – kot ji radi rečemo, ker se tako lažje razumemo – tujino, sem bil priča zanimivemu – sam bi se izrazil – paradoksu. Ljudje se po zemljini površini premikamo iz različnih razlogov. Osebno sem prvič, preden sem ugotovil, da je potovati resnično fajn, bežal. Bežal pred problemi, ki so me potem – ko se je navdušenje in prah nad novimi podvigi malce polegel – seveda izsledili. In sem potem spet bežal. Preberi več KO TE STISNE DOMOTOŽJE