… se nadaljuje …
Spremlja me en tak zelo moreč in zaskrbljujoč občutek. Občutek, da sem – nekje takrat ko sem napravil križ čez filozofsko – s tem izgubil sebi povsem lastno identiteto in se počasi, a vztrajno vse bolj pomikam od unikatnega originala proti seriji klišejskih osebnosti, ki jih imam na lagerju in jih situacijsko rotiram. Hippie, skejter, popotni pisatelj, popotni fotograf, priseljenec iz Vzhodne Evrope ipd … nekako se mi zdi, da je le davno nekoč bil čas, ko so me ljudje lahko opisali zgolj kot Borut. Če me nisi poznal, tudi nisi vedel v čem je fora. Ti pa, ki so me, so se zgolj muzali, kot nad neko skrivnostjo.
Bega me občutek, da vsakdan, ki ga trenutno živim, ni vsakdan, ki mi je bil dejansko namenjen. Usojen. Kot da sem šel Usodo spreminjat povsem brez potrebe, ona pa na razpotju, kjer je bila odločitev sprejeta, potrpežljivo čaka, da se bom s sklonjeno glavo in praznimi žepi vrnil, da nadaljujem začeto. Da vzamem, kar je resnično moje, kar resnično bije v mojem srcu. Občutek, da sem na neki vzporedni, sicer zanimivi, a vseeno »napačni« poti, se pojavlja kar pogosto. Zapazim se, da tehtam in razglabljam o čustvih, mislih in dejanjih ne toliko s stališča prav/narobe, smiselno/nesmiselno ampak bolj v smeri avtentičnosti. Ne toliko v skrbi za rezultat temveč za izhodišče. Ali je tole, kar imam sedaj izreči/narediti, res to, kar bi Jaz naredil? Ali pa me imajo v večinski lasti zunanje okoliščine? Zeitgeist, družbene norme in pričakovanja, kolektivna zavest, tehnologija itd.
Ko sva z očimom potovala po zahodni obali Irske, med ovcami, golimi in komaj poseljenimi hribi, me je vseskozi navduševal občutek, ki mu do danes nisem znal priključiti pravih besed ali besednih zvez. Sem namreč mnenja, da je možno s pravo izbiro besed opisati vse in še več. Da se. Da se z orodjem uma utelesiti neizmernost duše. Izraz, ki sem ga iskal, je našel mene, kot se to rado zgodi. »Kako to, da me ti iščeš, jaz te pa najdem?« (iz knjige Čarovnikov vajenec, Evald Flisar, 1986). Se pravi: čeprav sem točno vedel, kaj čutim, tega nisem znal ubesediti. Manjkalo mi je pravega orodja. Ali bolje, orodje imam, le nastavek ni bil pravi. Vedel sem samo to, da je občutek povezan z primanjkljajem ljudi. Tu, kjer nas je tako malo, je še vedno lahko našel kraj za obstoj. Ali bolje: nikoli ni bil izgnan. Tu je bil, še preden so bili ljudje. Ni prišel od nekje drugje, ni bil ustvarjen, le pregnali ga nikoli nismo. Stanje brez potreb. Kjer je v izobilju le to, da se ničesar ne potrebuje, ker ničesar ni in se tako ničesar ne zahteva, ker je vser kar potrebuješr že tam. Natural magic.
Izraz me je torej srečal. Naravne magija. Se pravi, tista prava, ne ona, ki skoči iz klobuka, prežaga dečvo na pol in se reši iz akvarija. To itak ni čarovnija. To so le iluzije. Čarovnija je, ko namesto naravnost zaviješ levo. Na prvi pumpi zapelješ vstran, da bi obrnil. V tistem se pripelje jeep a la Lada Niva, v njem pa sedi, reci piši, bolj avtentičen Bedanec, kot smo ga kdaj koli videli v katerem koli Kekcu. Le da je tu prijazen. Robat kot okolje, v katerem prebiva. Ko sem pogledoval na cesto za prostim prehodom, so se najine oči za hip srečale. V njem je bila večnost in prav ta Naravna magija, ki nama je dala vedeti, da se poznava že od vselej, da sva brata po duši. You can do what you want to whenever you want to, je sijalo in prodiralo izpod košatih obrvi. Lahko si izmišljajo, ne vem kake zakone, omejitve in predpise … tu, pri nas, v tej divjini, veljajo le zakoni Naravne magije.
Spomnim se, da sem jo začutil že nekje drugje. Mogoče me je ravno hlepenje po tem, kot otrok hrepeni po materinih prsih, pripeljalo na Smaragdni otok. Zanimivo je to, da je bilo na prvem kraju ogromno ljudi. Vseh možnih. Domačini in turisti. Kvaliteta je bila sicer drugačna, a sem čarovnijo lahko le mencal med prsti. Lahko sem jo vdihnil v pljuča – ponoči, ko sem spal na kamnitih tleh, me je grela. Ajej, spet bo treba na Jakobovo pot …
Ko se obrnem nazaj na ta kos Irske, se mi porodi ideja. Če bi lahko nekako fizično potovali v središče svojega srca, da bi se s telesom, umom in dušo znašli v središču prav te kolobocije, bi tam našli tak občutek, ki naju je preveval ob potovanju med klifi, divjim Atlantikom in molčečimi hribi. Našli bi meditacijo. Tko nekak, ja. Evo reklamni slogan za Irsko – Where natural magic and meditation flow together.
Vedno bolj mi postaja jasno tudi, kdaj useka domotožje. Kdaj se prikrade nostalgija in me napolni s tistim neumnim občutkom – zakaj sem sploh šel? Lej kok ti je blo lepo tam. In ko sem že v tem filingu, grejo zraven tudi spomini. Instantno mi jih možgani ponudijo kot dokaz, da je bilo res lepše … ker se v tem trenutku s tem pač ukvarjajo. Ne uživajo v svežih doživetjih, ne odkrivajo novih ljudi in se ne pečajo z novimi izzivi … ker bi pa še vedno radi uživali, se začnejo spominjati … možgani ne poznajo razlike med scenariji v glavi in scenariji, ki se odvijajo sedaj, v realnem času. Zato vizualizacija dejansko deluje. Kar se tiče možganov … mislim, da jim precej dol visi za svet okoli njih … njim palijo samo dražljaji, ki jih lahko potem obdelujejo in organizirajo v nekake celote, ki imajo nek smisel v sklopu bazične logike, ki jo – tako ali drugače – furajo odkar vedo zase. Če pa ti dražljaji prihajajo od »zunaj« ali iz njih samih, jim je pa vseeno.
Tako si brez problemov v sobi v Dublinu pričaram Slovenijo. Fora je samo v občutkih. Ne gre za to, da bi samega sebe prevaral, ali se v nekaj prepričeval. Nope. Treba je samo zavrtet določen komad, naložit par ql spominov in replicirat občutek. Valda, glava ve, da je v tej in tej sobi, da onega prijatelja ni zraven, da nisva v avtu, da nisva v šumi ampak … ker se počutim točno tako, kot sem se takrat, ko sva to počela, je tako, kot bi bila. Občutek, izkustvo je pač bistveno gonilo našega obstoja. To hočemo. To lovimo. To nas žene. In če tega ni, nadomestimo. To je naša osnovna droga. Endorfini in vse to. Sicer je vse kemija, ampak nekaj mora sprožit to reakcijo. Možgani potrebujejo nek dražljaj, da sprožijo določene telesne procese. In misli in spomini iz Slovenije so moja varnostna mreža, ko se mi »novo« življenje izmika. Po eni strani me ta mreža pomirja, po drugi pa me hendikepira. Če je ne bi bilo bi se zihr bolj potrudu, da mi uspe … ampak kaj pa, če mi ne? Potem je tu vedno domovina.