… se nadaljuje …
Boljšega komplimenta mi v bistvu ni mogla dat. Kaka razumna, racionalna oseba bi počakala, da se stvari razpletejo. Pa četudi ne bi, bi let pač odpovedala, ko so začele prihajati ponudbe, ki bi jo končno finančno situirale. Spoznala bi ostale – finančno situirane – mogoče celo zanimive osebe, s katerimi bi se morda ne-dolgočasila. Zgradila bi si kariero, ki si jo je zamislila in jo sfurala, ker ima dovolj izkušenj in znanja, da resnično eksplodira, ne pa da pusti vse, ker jo bo mogoče namočila v sireno, ki jo je zvabila na tisoče km stran. Ampak to bi storila ta racionalna oseba, ne pa Neko Zveneče Ime.
Je že tako, da ob besedi domotožje načeloma pomislima na kraj; ponavadi na kraj, kjer smo odrasli ali pa onega, ki smo ga posvojili ali pa je posvojil nas. Ali že veste, kam pes taco moli? V grm, kjer se nam ne toži po zgradbah, kavčih, šolah, ljudeh, hribih, poteh, jasah ali ribnikih zaradi njih samih, ampak zaradi spominov, povezanih z njimi. Tako kot se nam ne gre za papir, ampak moč, ki nam jo obljublja – možnosti. Ne backstage za kulisami, za katere večina ljudi misli, da so kaj več kot konstanten tok sprememb, katerim moramo prilagajati flux, ki je v bistvu naša identiteta. Kakor koli, toži se nam po občutku doma. Udobja, varnosti, topline in še nekaj, kar nam lahko prinese le biti to, kar smo. Ne glede na geografsko lokacijo.
Najmehkejša pernica je čista vest, pravijo. Mogoče je to fora brezdomcev. Na cesti niso, ker bi bili nesposobni; le v vsakdanu, ki je prepreden in prepojen z napuhom in velikimi lažmi se ne znajdejo. Če ta moja teorija drži, je klop v parku lahko mnogo bolj udobna kot svilene rjuhe; hrana v hladilniku, radiator na 6 in dovolj evrov na računu, da si lahko privoščiš tudi nepredvidene stroške a la agregat ali pa frajlo, ki ji ne more rečt ne, ko te povabi na Tajsko. Ne moreš, ker imaš občutek, da te zna pripeljat domov. K ljubezni.