NA KRATKO ZAKAJ SUXA. ENA

Kako si drznete?! Trditi, da je Deadpool (2016) le ščepec manj kot mojstrovina je ekvivalent hereziji! Pojasnite svoje stališče takoj zdaj!

– Luka

* * *

Dragi Luka, veseli nas, da obiskuješ naša predavanja (ali pa celo prisluškuješ našemu debatnemu krožku, ko se dobivamo v obskurnih ljubljanskih restavracijah in premlevamo filozofske implikacije znotraj umetniških izdelkov najnovejše dobe), naj pa sprva pojasnim, da sklep o dotičnem filmu v naših krogih nikoli ni bil scela negativen in v njem prepoznavamo tudi spodbudne spremembe, ki so zaznamovale superherojski podžanr (ne)znanstvene fantastike za vse prihajajoče veke. Odločili smo se, da ti na hitro odgovorim jaz, ker z jezičnim dohtarjem, spajdermenovskim imitatorjem, gojim, kolikor se da, konflikten odnos.

Najprej mi je šel na živce, potem sem pozorneje prebrala poglavje Zgodbovine jezdecev, ki je bilo objavljeno prejšnji teden, in začela razmišljati, da je Deadpool morda skriti dijamant v poplavi filmov svoje viže, potem pa sem se streznila od zanosa in danes mi gre spet na živce. Čeravno malo manj. Pojasnjujem – v skladu z zgoraj navedeno trojno shemo – kolikor je to mogoče, v imenu vseh nas:

Najprej predpreteklik.) Filem naj bi rušil oh so many tropov, ki smo jih bili vajeni opazovati pri zgodbah o superjunakih. Deadpool je totalno metafikcijski junak. Ruši četrto bariero med predstavo in receptorji, medbesedilno se sklicuje na vse živo in neživo izven primarnega Marvelovega sveta. In črni humor! Oh, kako zelo so vsi glorificirali črni humor. Pa pravzaprav ni bil nič posebnega za ljudi, ki so tovrstnih šal vsaj malo vajeni. Priznati si moramo, da Deadpool nikoli ni šel tako daleč pri žaljenju/zbadanju/provociranju, kolikor ste sami običajno vajeni iti daleč, ko se na isti način zajebavate v lastni kliki. Sesuta četrta stena in medbesedilnost sta nekaj, česar se postmodernizem poslužuje precej frekventno, vendar pa ni to nobena novodobna inovacija. Vici in izjave so bili na trenutke že na meji s patetičnimi – priznam pa, da se bi dalo spustiti v še bolj plitke vode. “OK, ampak a je s tem res sploh kaj narobe?” bo vprašal kdo in dodal, “morda pa samo tebi ni pisano na kožo.” Podpišem, toda keč je v nečem drugem. Gre za podtone. Na koncu dneva je – skladno z datumom izida prvega filma, okrog valentinovega – bil Deadpool zgolj še ena zgodba o ugrabljeni princeski, ki jo reši nek posebno nadarjeni lepotec. Četudi je lep samo navznoter – and make no mistake, Deadpool je lep navznoter!

Njegov moralni kod je tako zelo tipičen! Nobenega nivoja naprej od trubadurjev. Mislila bi si, da bi bil postmodernistični junak zaznamovan z ontološko-metafikcijsko izpraznjenostjo, ki ustreza popolnemu nihilizmu. Tako je vsaj vedno bilo z Deadpoolom v drugih manifestacijah (predvsem streljam na npr. igroIgrico (2013)). Kar je tudi mnogo bolj logično. Deadpoolova supermoč je, da ne more umreti. Regenerira svoja tkiva (hormonalni nivo in živčevje sta pri tem procesu toliko pod stresom, da prične še blazneti, kar pojasni njegove instantne mood swinge). Kdor ne more umreti, kdor ne pozna ne-življenja, temu življenje ne more ostati več sveto. Ničesar ni več – smrti – kar bi mu bilo ne-sveto. Ampak ne, v filmu je Deadpool ignorantski do teh resnično fascinantnih filozofsko-ideoloških podlag, in ostaja tipičen epski junak, ki bo preplaval vsa morja sveta, da se bo žrtvoval za svojo življenjsko ljubezen. Bah, bruham v usta, če samo pomislim na to, kar sem zapisala.

Potem preteklik.) Pa se mi je zdelo, ko smo enkrat načeli debato na Nietzchejevo rojstvo ljubezni iz duha groze, da je pa morda Deadpool ubistvu genialen izdelek, ki se kot tak izkaže prav na nivoju ljubezni. Ravno ta junak, ki nima več nobene socialne vezi, ki bi mu narekovala pojem in dojemanje čustvene povezave z drago osebo, ljubi na najbolj svoboden način. Tudi v stripih je Deadpool večkrat storil kakšno potezo, ki bi jo težko opisali kot kontrakulturno – večkrat deluje povsem v skladu s pričakovanji, ki jih gojimo do superjunakov – pomeni to, da je on edini pravi superjunak, ker tega ne počne zato, ker čuti, da tako mora, marveč zato, ker se tako pač odloči? Iz svojih notranjih vzgibov. Iz svoje notranje motivacije? Vem, Naughtius me bo nahrulil, ker nam izdelki iz franšize ne smejo narekovati kritiške pozicije do konkretnega ocenjevanega objekta. Da bi se odločila, ali je film dober, mora biti irelevantno, kakšna se mi zdi knjižna predloga na primer. In potem pomislim …

Nazadnje sedanjik.) Jebeš to. Kakor koli želim(o) obrniti backstory, film je film. In film je še vedno konvencionalen, naj se še toliko vklopi v ideološke predpostavke, ki so zapisane v stodvajsetem poglavju Zgodbovine. Če se nam zaradi njih zdi film boljši, je to zaradi njih, ne zaradi filma. Pika. Komaj čakam, da še Drisky navrže kakšno o Deadpoolu in morda še katerem od drugih junačkov z velikih platen. Tudi Rosomah ima široko znanje o DC-jevi ali Marvelovi mitologiji, ki bi jih lahko razširil. Morda me lahko popravita na točkah, kjer sem podlegla dinamiki zavijanja z očmi.

Pa obilico veselja ob ogledu drugega dela. Zase vem, da bom še vedno uživala, četudi vem vnaprej, da bo nadaljevanje še slabše od originala. Kako je to mogoče? Ajdvaži, ob naslednji priliki o tem.

Elza Budau

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Time limit is exhausted. Please reload CAPTCHA.