ZGODBOVINA JEZDECEV – STODVAJSETO POGLAVJE

Vse se je dodatno obrnilo na glavo, ko so pristaši kulta Ba°ala dojeli, da se pravi amor skriva v amorali. Morda ne edini pravi, a vsekakor eden od tapravih. Eden tistih, ki poganjajo kolo življenja, ki večno vračajo rojstvo v grozni, brezsmiselni ciklus poti od niča do niča. Čez organizirano religijo ni težko bentiti, saj ji ni izkoriščanje moči, ki si jo pridobi nad podaniki, ni bilo nikoli ovira. In so tudi tisti kritiki religije, ki svoj srd ne usmerjajo toliko v sloj visoke duhovščine ali celo v posamezne svečenike, temveč raje v samo množico, ki prvim sploh omogoča prisvojitev vzvodov moči; Ba°alovci pa so se nasprotno vselej izogibali udrihanju po teh strukturah – morda so se celo bali, da bi jim kdo očital pljuvanje v lastno skledo, kljub temu, da je njihov kult temeljil na anarhičnem sistemu vsi-za-enega-eden-za-vse (sistemu, ki ga je vzpostavil kralj Artur v Cameltoe-lotu s tem, ko se je poslovil od še živečih).

Vseeno tudi princip meritokracije neizbežno vodi v odnos sledenja, zaradi česar veliki mojstri kulta niso želeli povzdigovati glasu nad oblastnimi strukturami Vatikana, mohamedancev ali jedijevskega templja. Se bo že našel kdo znotraj kulta, ki bo znal vzpostaviti kritiški dialog na tak način, da bo hkrati s prstom žugal tudi čez samega sebe in svoje ljudi – so si mislili (glej poglavje 365). Kakor koli, kot rečeno, čez organizirano religijo ni težko bentiti. Običajno je tako široko razvejana, da niti ne opazi, kje kaj škripa. In razlog, da je tako široko razvejana, tiči v tem, da takole čez palec človeka tlači ena sama osnovna groza: vse je zaman, nič ni (tam) zadaj za vsem skup.

Ba°alovi privrženci so tako a priori zavzeli pozicijo, da si med seboj ne smejo nuditi tolaženja, utehe ali lepih besed, polnih spodbud, da je resnično vse drugo kot točno ta groza. Postopoma so jo celo sprejeli za temeljno človekovo občutenje sveta. Vse je zaman, nič ni zadaj, smisel je slab izgovor za posameznikovo ponavljanje vedenjskih vzorcev. Ni je manifestirane stvari, ki jih predpostavljajo ideje usode ali pa svetosti ali pa duše. Sami smo, medtem ko je resnica tam zunaj (v X dosjejih). Vse je izmišljeno (kar pa še ne pomeni, da ni lepo). In ko enkrat pade ta zavesa, je konec predstave, da obstajata prav in narobe – in šele na tej točki, je porekel mojster Fridrih, se začne ljubezen. Amor(ala).

 

Puščava raste: težko tistemu, ki puščave skriva!

Kamen se tre ob kamen, puščava stiska in davi.

Pošastna smrt gleda žareče mračno

In žveči – njeno življenje je njeno žvečenje …

 

Ne pozabi, človek, od sle izvotljen:

Ti – si kamen, puščava, ti si smrt …

Friedrich Nietzsche – Med hčerami puščave (Dionizovi ditirambi)

 

Kako dobro se je to ukalupilo v čaščenje božanstva pisave, ustvarjanja, spolnosti, je postopoma postalo jasno vsem kultistom. Ljubezen ni bila več nekakšno romantično pričakovanje, nesmrtna sfera, ki prežema srečneže in jih izpusti v svet, ko se jih naveliča; postala je približno to, kar je kosilo. Produkt. Posledica dela, žrtvovanja časa, posvetitve energije, grajena umetnina. Nisi je mogel več najti, moral si jo ustvariti in ustvaril je nisi tako, da si jo prejel, marveč tako, da si jo dal. Šele takrat je zaživela. Postala je zadeva lastne odgovornosti, izgubila je naboj božjega prejema.

Pa je zaradi tega izgubila svojo mistiko? So zaradi takšnega razmišljanja Ba°alovci upravičeno videni kot hladnokrvni brezvezniki, ki so jih davno tega zapustili vsi angeli varuhi in le še pišejo in pišejo in pišejo – predvsem bedarije na nereklamiranih spletnih literarnih revijah? Potrebujemo odgovor? Kult bi rekel, da je tudi ta odgovornost vsakega izmed nas in če tega bika nismo pripravljeni pograbiti za roge, potem smo obsojeni na večno reagiranje pred temeljno grozo. Bodisi v obliki prenacejanja z alkoholom, vztrajnega sledenja župnikovim pridigam, kimanja vsem možnim zapisanim opozorilom pred chemtraili in reptili in iluminatiji bodisi v obliki čakanja na princa na belem konju. Ba°alovski kreacionizem pa svoje privržence raje nagovarja k samoiniciativnim dejanjem. Tako kot ni nič napisano, dokler nekdo ne piše in nič poseksano, dokler nekdo ne podrgne nečesa ob nekaj podobno mehko-toplega, tako tudi nič ni zares ljubljeno, dokler nekdo ne zakoraka – pogumno in brezglavo – v neznano. V neznano neznano. V kristalno izčiščeno grozo.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Time limit is exhausted. Please reload CAPTCHA.