ELEGIJA THOMASU BORDLEYU

Po Ebenezerju Cooku nam je ostalo skromno število pesnitev. Sedem. Štejejo pa neskromno število verzov. Ne vemo, nismo šteli. Par tisoč. Mogoče deset tisoč. Trgovec s tobakom je najbolj znan. Tudi po zaslugi pastižnega romana Johna Bartha s takistim naslovom. Potem je Tobačna reciklaža, ki je prav tako dolga kot Trgovec, le malo bolj dolgočasna, ker gre v osnovi za ekonomsko pridigo. Potem je še Zgodovina upora polkovnika Nathaniela Bacona v Virginiji, ki je približno tako zanimiva in dolga, kot je njen naslov; in potem so še štiri elegije. Pisane ob smrti štirih velikih mož, njim na čast in slavo. Prilagamo prevod najstarejše, ki jo je posvetil gospodu častitljivemu odvetniku Thomasu Bordleyu. Cajtung jo je objavil leta 1726. Tu je torej Elegija Thomasu Bordleyu.

* * *

Prebudi, duša moja, se, ponižne misli vrzi stran

in skliči svet nonet, da glas bo moje lire zbran,

z elegičnimi silami naj zapoje vsaka struna,

o Bordleyevi smrti, ko ga spustila je fortuna:

ah, toda! Moja muza skuša letati zaman,

njen hvalospev z oblaki nikdar ni obdan,

zaman njegova dela pisati podi me,

ko pa zaslug ne morejo doseči rime.

Zavist reži se ob novici neželeni,

kup praznih upov svet, otročji in zeleni,

goji ob delu te usode, ki ugaja,

ko Napredek nasledi dokrajana postaja:

Bordleyeva slava, kot njegova duša,

obstala bo, četudi ga prekriva ruša.

Žaluj, senat, naj vaše glave s kronami iz brona

obesijo drogove črnega plevela v znak zatona,

gonilni član iz vaše hiše zdaj počiva

pri cesarju božjega sodišča, kriva

je le resnica sodbe, ki vse nas čaka,

pred Bogom bova ti in jaz enaka.

Tako tam zgoraj po zakonih vse poteka,

ne človek, le Gospod kaznuje naj človeka.

In še, muza moja, strankarskih razdorov ni bilo,

zato le čista žalost spremlja to slovo.

Le kaj zato, če je to oddih mehanskim dušam,

od srčnih mu prijateljev le hvale še poslušam;

njegov se kip utaplja v reki iz solza –

vsako leto dobrih del se pač nekje pozna –

strinjamo se, da bil je naše sreče vir,

ko skrbel je za življenje brez političnih ovir.

In zdaj ga ni več tu, odstopil je od diha,

ki zapusti naš prsni koš, ko Smrt po nas udriha;

ki mu nebeška skrb poslala je v blagoslov

soprogo iz zlata, naravnost od bogov,

ki zdaj, po katastrofi, le še prazno gleda

v šoku, preden solze jo zalijejo, prekleta

kot Nioba in kot on v spokoj odeta.

Nobena šala pesnika ne premore te moči,

da zbila vrednost bi zakona neizprosnosti;

ta dolg Naturi smrtnik plača vsak,

z njim odlašati ne more pač kot tak;

na zmoto od Usode res računati ne gre,

ko Smrt nas kliče, podamo ji roke;

iz pepela smo in naj upira se cel svet,

v pepel spreminjamo se spet in spet.

Gospa, poskusite se vzdržati joka,

Bordley mrtev ni, spi le in sanja sen otroka,

spokojno srka sok uslišanega koprnenja

in raziskuje nov okoliš večnega življenja.

 

EPITAF

Tu Bordley spi, ta brihtni modrijan,

nikoli z advokati skrivoma spečan

v Marylandu – strankam svojim zvest

in javnosti prav tak, tako gre vest;

zato, ti, bralec, preden Smrt prot’ tebi zakoraka,

nikar ne premetavaj postelje mrtvaka.

Naughtius Maximus

Elegija Thomasu Bordleyu’ je prevod pesnitve: ‘An Elogy On the Death of Thomas Bordley, Esq’ pesnika lavreata, trgovca s tobakom, Ebenezerja Cooka.

Z vsem spoštovanjem, Naughtius Maximus

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Time limit is exhausted. Please reload CAPTCHA.