Nobena doba še ni bila tako velika po svojih vprašanjih in tako bedna po svojih odgovorih, kakor je naša.
– Srečko Kosovel
Vselej so me humanih kreposti in moralnega kapitala najučinkoviteje učile kratke kratke zgodbe, zaradi česar sem začela brezkompromisno ljubiti italijanske none in zen budizem. Ena izmed slednjih pravi nekako takole:
Zenovski učitelj v vasi gradi šolo. Ex nihilo. Potrebuje les, kamen, cekine, vse kar bi potreboval še danes, če bi ga vstavili v kontekst računalniškega špila. Do njega stopi stari trgovec z žakljem fičnikov in poreče: »Celo življenje že trgujem in dajem na stran. Leta so me naučila, da življenje ni nič boljše, če denar hranim pri sebi, zato sem se odločil, da ti ga podarim, ti pa z njim zgradi šolo, naj služi generacijam.« Mojster, verjetno ravno sredi meditativnega stadija, se zazre vanj in lakonično odvrne: »Dobro. Bom.« Oprta si vrečo in odide po opravkih – grajenje šole ni mačji kašelj – trgovcu pa pretresljivi odgovor ne da miru. Čoha se po pleši in nazadnje odide za modrecem: »Pardon, ne želim zveneti nesramno, toda kljub temu, da sem se od vreče zlahka ločil, je v njej spravljen trud in znoj neštetih let. Večkrat sem si zavoljo dela trgal od spanca, večkrat od ust. V žaklju je prek 500 zlatnikov. S tremi zlatniki lahko človek udobno preživi celo leto; to se mi ne zdi malo denarja.« Mojster, z desko in apnom v rokah ve, kam pes taco moli: »Prosim te, bodi bolj odkrit, kaj želiš zares povedati?«
»Hočem reči, da sem pričakoval vsaj spodobno zahvalo.«
»Toda zakaj? Ta, ki daje, bi moral biti hvaležen.«
Ta zgodba je vozlišče, do katerega me vodi več različnih miselnih tokov: a.) ko preberem kakšno kratko zgodbo a la tole, ki se je prejšnji teden razširila po soc.omrežjih; b.) ko se s kolegi, Jezdeci, neznanci, ki mi ne dajo miru na literarnih večerih in knjižnih sejmih, pogovarjam o nagradah ali npr. c.) ko me igreIgrice obsedejo z nabiranjem dosežkov.
Predvčeraj, v soboto, tridesetega, me je prodajalka v lokalnem trgovskem centru – v enem od lokalnih trgovskih centrov – prijazno opomnila, seveda šele po opravljenem nakupu, da imam na rabatni kartici še za 5 evrov bonusa, ki jih moram izkoristiti do konca meseca, se pravi, v nedeljo, enaintridesetega. Naslednji dan torej stopim v isto zgradbo, prenatrpano z ljudmi, ki izkoriščamo svoj bonus, in napolnim svojo košaro z jogurti in sadjem. Cena na blagajni, 5 evrov in 6 centov. Gospe v uniformi so oči skoraj izstopile od zavijanja.
Vidite, trgovci sicer dajejo bonus, a hvaležnost je moja obveza. Kako to? Saj je menda jasno, kdo svojo robo šenka. Ali je bolj preskrbljen od tistega, ki mu je šenkano ali pa je roba zanič. V obeh primerih je prejemnik blaga na slabšem in ne more imeti nobene čustvene dolžnosti v tej transakciji. Ne more in ne sme.
Točke zvestobe izbranih trgovskih verig, bencinskih servisov, fitnes telovadnic ali pornorevij so samo ena od vrst nagrad, eden od načinov, kako nekdo reče: »Priden,« in ko nekdo reče: »Priden,« takrat nekdo – od nekoga – jemlje moč.
Nagrade, najsi bo to Kresnik, najvišja ocena v šoli ali pa slastni briket, ki ga vržete svojemu borderkoliju, so v celofan ovit, odišavljen, nežen in prav zato najbolj ostuden način, kako oblastnik služabniku pravi: »To je tisto, kar pričakujem od tebe, literat/otrok/pesjan.« Kupec/državljan … insert your own.
Tako kot je moja mama naredila mene, brez mene moja mama, ne bi bila mama. Točno tako transakcije/odnosi delujejo, vzajemno, ampak od vseh vlog na svetu, le mame vedu, da je hvaležen ta, ki daje (življenje v njihovem primeru) in to tudi brezkompromisno izvajajo – Marx bi bil lahko ponosen na moj tehnološki žargon pri opisovanju medosebnih odnosov. »Rad bi se zahvalil akademiji, ki mi je podarila tale zlat kipec za … « Zakaj?
Ta, ki daje; ki si vzame pravico podeliti nagrado – še enkrat, naj bo to Društvo slovenskih pisateljev, odbor za odločanje o zaposlenih meseca v McDonald’su ali pa FURS, če se bo kdaj odločil kaj dati, namesto, da zgolj jemlje – prav s tem, ko daje, ko si vzame pravico, v resnici pravi: »Jaz sem tisti, ki ve, kaj je dobro in kaj slabo, z drugimi besedami, od zdaj naprej, sem jaz avtoriteta.«
Veliko je primerov, ko je to popolnoma normalno stanje in znak zdravega odnosa, brez katerega družba naleti na problemčke: npr. omenjena mati in otrok do določene (ne)zrelosti ali pa inštruktor vožnje in učenec ali pa krotilec in krokodil v mestnem zoo-ju; je pa prav tako veliko primerov, ko to stanje sploh ne funkcionira: ko npr. prodajalka na blagajni užaljeno škripa z zobmi, ker potrošnik nehvaležno zapravi le 6 centov ali pa ko žirija podeli literarno nagrado pisateljici, ki je vsi podeljevalci skupaj ne dosežejo po izrazni moči (prim. to razmerje s političnim vidikom podeljevanja Nobelovih nagrad) ali pa ko skuša svežepečeni ambiciozneš naučiti svojo mačko, kako bo deloval njun odnos.
Ta, ki daje, se z dajanjem dvigne nad prejemnika, zasluženo ali ne, v dobri veri ali ne; zato je um, ki misli, da si v zameno za donacijo, zasluži ugled, tumor v družbi.
Od kod torej računalniški špili? Omenjam jih, ker skušam opozoriti konzumanta, naj ne nasede njihovim oblikam nagrajevanja, ki v zameno zahtevajo pokoro, zvestobo, hvaležnost. Achievements, dosežki, so bolna stvar, manifestacija gona po oblasti, volje do moči. Odpustki modernega sveta. Igralca silijo po tirnicah, okvirijo mu pot in mu nalagajo obveznosti, ki jih sicer kot svobodna oseba ne bi smel trpeti.
Poženete browserko. Te so narejene za ljudi, ki imajo na dan petnajstkrat po deset minut, da malo poklikajo in se nato vrnejo v resnično življenje – ki suxa. Zatorej od sekunde ena poskrbijo, da se vedemo kar najbolj optimalno, da se bomo k igri vrnili spet in spet. To jim uspe s tem, da bo še največji n00b v prvih desetih minutah prejel vsaj tri nagrade za najosnovnejše in najpreprostejše dosežke. Oni rečejo: »Priden. Bravo. Uspešno. Odlično. Izvoli,« a povejo: »Pridi še kdaj. In potem še kdaj. In še kdaj. Mi ne potrebujemo tebe, a ti potrebuješ nas.« Kar je seveda resnica, obrnjena na glavo.
Nekateri dosežki so še bolj sprevrženi. Pravijo, dobil boš toliko in še več achievement pointov, če bodo fiktivni delavci tvojega fiktivnega mesta delali XY fiktivnih ur. Kar je v resnici nagrada za naš realno vloženi čas, ker če ga ne bomo vložili sami, ga tudi naši fiktivni delavci ne bodo. Negativna stimulacija je seveda ta, da imajo vsi browser špili serverjem interne lestvice achievement točk, kar pomeni, da so opravljeni dosežki v bistvu statusni simbol. Če ne delate, kot vam razvijalci igre ukazujejo, ups, namigujejo, potem kotirate zelo nizko na digitalnem free marketu. Kot če bi bili v resničnem svetu neskončno grdi na primer.
In groza vseh grozot, pomnite npr. Portal? Se spomnite dosežka, najti radio? Dosežek, ki vas nagradi, da ste se uspeli obnašati pravilno tudi brez cilja? Ste sploh že kdaj slišali za večje represalije? Kdo ukazuje, kako mora izgledati alternativa? Očitno mainstream, bodimo pozorni, dogaja se ves čas. Ves tale brani artikel ni nič drugega kot opozarjanje na to, kako nas korporacije skušajo kontrolirati, stari!
Živimo v isti dobi, kot zapisovalec zgodbe, s katero smo začeli današnji prispevek. Doba, kjer bi bili dajalci hvaležni, da lahko dajo, ni nikoli obstajala. Če bi, ne bi bilo potrebe po zgodbah, ki pridigajo o pravičniških sistemih. Zadnja poved ima seveda dvojni pomen. Ker so vsakršne besede usmerjeno črnilo, ukalupljena misel, ker je vsak jezik v osnovi laž, prepuščam bralcem interpretacijo in se za nedoločen čas umikam v belino papirja. A preden grem, za slovo še ena kost za (dvojno) glodanje: pa kaj, če taka doba ni obstajala?