»In tri … dva … ena … snemamo!«
»Dober večer cenjene gledalke, spoštovani gledalci, moje ime je Lado Blizuviča, živim v Štepanjskem naselju in lepo pozdravljeni v najbolj popularnem slovenskem kvizu vseh časov, Myrtyl Kymbyt.«
Vsesplošen aplavz občinstva, voditelj nadaljuje: »Pravila so … «
Nekdo zakašlja.
» … lahko to izrežemo? Lahko? Super, skratka tri, dva, ena, pravila so preprosta. Kot vedno v studio povabimo pesnico ali pesnika, ki je pred kratkim izdal svoj prvenec. Po treh odigranim krogih ona ali on določi zmagovalca izmed dveh bojujočih ekip. V vsakem krogu skušata karseda natančno označiti izbrano delo, ekipa, ki doseže dve točki izide kot zmagovalka, nastopi v naslednji oddaji, slavo pa ji pripiše vsak Slovenec, ki količkaj dobro pozna literarno sceno. V tem trenutku so to štirje. Dobro, ker nimamo boljšega, spoznajmo ekipi.«
Vsesplošen aplavz občinstva, tokrat s pomočjo signalne table za aplavz.
Voditelj stopi k prvi ekipi: »Oranžna ekipa prihaja iz Maribora, sestavljajo jo štiri babice, ki pa trdijo, da nocojšnjo gostjo dobro poznajo. Svarilo nasprotni ekipi, občinstvo, zaploskajte Oranžnim, medtem ko se predstavijo.«
»Dober večer, moje ime je Francka in svoj čas sem bila šivilja.«
Aplavz.
»Dober večer, moje ime je Joška, čuj, in svoj čas sem bila šivilja.«
Aplavz.
»Dober večer, moje ime je šivilja in svoj čas sem bila dementna.«
Aplavz.
»Dober večer, moje ime … «
»Tako, spoznali smo oranžno ekipo, sedaj pa se sprehodimo na drugo stran studia, kjer nas čakajo Modri, dober večer.«
Vsi: »Dober večer.«
»Za modro ekipo je to rekordni nastop številka sedemsto osem. Od prve oddaje dalje spridoma premagujejo nasprotnike, a nocoj bo morda vendarle drugače. Občinstvo prosim za aplavz, medtem ko ekipo Literarni kritiki prosim, da se predstavijo.«
»Lepo pozdravljeni, moje ime je Drisky Bare-ass-ovsky in sem predsednik LUD TFF 12.«
Zadržan aplavz z nekaj žvižgi.
»Lepo pozdravljeni, moje ime je Naughtius Maximus in svoj čas sem bila šivilja.«
Še močnejši žvižgi.
»Lepo pozdravljeni, moje ime je Satirični Rosomah in publiko izzivam na pretep.«
Strateška tišina.
»Lepo pozdravljeni, moje ime je Gozdni Sadež in če se bo slučajno katera od nasprotnic po oddaji počutila osamljeno, veste, kje me najdete.«
Aplavz.
»Tako, to sta nocojšnji ekipi, za konec pa spoznajmo še pesnico, katere prvenec Lepo in prav bomo danes obravnavali: Ano Svetel.«
Bučen aplavz.
Ana stopi iz zaodrja: »Lep večer.«
Voditelj prevzame nadzor: »Kar semkaj, tako, super. Ana, tvoja naloga je dobro poslušati sodbe Babic in Kritikov o tvoji knjigi. Po vsakem krogu vprašanj dodeliš točko ekipi, ki je bolje odgovarjala in tako po treh krogih izbereš zmagovalca, hkrati pa seveda slišiš še nekaj utemeljenih ali pa neutemeljenih kritik, ki ti lahko pomagajo pri pisanju naslednje zbirke.«
»Sliši se obetavno.«
»Odlično, torej kar začnimo s prvim krogom.«
Vsesplošen aplavz, zatemnitev luči, zvočni in svetlobni efekti.
»Pričnimo s prvim krogom. Ker kritiška banda brani naslov, imajo bakice prednost pri izbiri tematike. Na voljo imate naslednje kategorije, ki smo jih izbrali na podlagi pesmi nekih štirih ljubljanskih poetov, med drugim tudi avtorjev zbirke Short-term Memory Loss: prvič.) pokrajine (ki bralcu dajejo indice o avtoričini globalni pripadnosti in neignorantski inkluzivnosti v lasten kulturni identitet), drugič.) osebna imena v posvetilih pesmi (ki bralcu dajejo indice, da pesnica ni zgolj še ena trpeča duša, temveč bitje z vsaj zmernim socialnim življenjem in čustveno zrelostjo, ki loči bitja na tista, ki so vredna posvetila in tista, ki niso; prva so seveda dodaten dokaz, da se avtorica zaveda svoje odgovornosti, ki pride s pripadnostjo izbranemu družbenemu krogu) in tretjič.) neimenovani moški (ki bralcu dajejo indice o avtoričini spolni izkušnji, kar jo dodatno loči od prešernovskega neomadeževanega in neuslišanega mita in jo hkrati v družbi prezentira kot poželjiv objekt na vsaj enem področju, kar je več kot lahko tisti omenjeni štirje literarni poznavalci trdijo zase). Dame, izberite previdno.«
»Pardon, fant, ampak dokler si prebral do konca, sem pozabila, kaj sploh počnem tu.«
»Bojim se, da to ni niti ena od kategorij niti pravilen odgovor. Škoda da ste zapravili svoj odgovor, a tako je življenje, lepo in prav,« s pretirano ponosnim nasmeškom doda voditelj, »modra ekipa, vi ste na vrsti.«
»Vzeli bomo osebna imena v posvetilih.«
»Pogumno. Prisluhnimo vprašanju: plitkost in izkrivljenost resnice, ki jo predstavlja neomejena in neurejena baza podatkov v nasprotju z uporabnostjo preprostega dosega vse večji razkorak z napredkom informacijske znanosti. ‘Včasih mi pripoveduješ, kako ti je vojna odčarala želje‘ je verz, ki seže v konkretno preteklost in pokaže, kako je prav dejstvo, da je nezamenljiva, razlog, zakaj se zdi primerno (za)poln(jen)a v kontrastu z belino googlovske sedanjosti, ki daje neskončne možnosti in zavoljo perpetuiranja te neskočne možnosti, ne upa vanjo poseči z enim samim madežem otipljivega. Imenujte osebo, ki ji je posvečena ta pesem s sedemnajste strani.«
»Mislimo, da je pravilni odgovor teti Bredi, radi pa bi dodali še, da je to eden izmed bolj posrečenih primerov, kjer se izprijena modernost bere kot taka. Nasploh je težko pisati o stvareh, katerih emocionalno izpraznjenost jemljemo že kar osebno, kot da so to, kar so: zunanji pojavi.«
»Teti Bredi, torej, povprašajmo Ano, ali je odgovor pravilen in ali ste si prislužili točko v prvem krogu. Ana?«
»Odgovor je sicer pravilen, a točko bom vseeno podelila babicam, ker me bolj od kritikov spominjajo na teto Bredo, njihova leta pa so signal, da si točko zares zaslužijo.«
Aplavz občinstva.
»Ho, ho, tako torej, babice so prevzele vodstvo! Izjemno! To se kritikom ni pripetilo v preteklih dvesto triintridesetih tednih! Hvala, Ana, moram te po službeni dolžnosti seveda obvestiti, da se kritikom ni pametno zameriti tako zgodaj v svoji karieri, sicer bi znali biti njihovi prispevki v revijah ob prihodnjih zbirkah precej ostri, tvoje ime pa bi zaznamovali dogodki iz preteklosti, ki bi jih raje zadržala zase. Slovenski literarni prostor je le – kot si lahko predstavljaš – premajhen, da se dva naključna ljubitelja literature ne bi poznala od drugod. No pressure.«
»Nekako se mi dozdeva, da tale kviz ni najbolj poštena … «
»Nadaljujmo z drugim krogom!«
Vsesplošen aplavz, zatemnitev luči, zvočni in svetlobni efekti.
»Drugo kategorijo izbira modra ekipa, Kritiki, pripravljeni?«
»Mislim, da.«
»Izbirate lahko med: prvič.) cmeravo preobčutljivostjo, drugič.) otroškimi predstavami o in simulakrih odraslosti in tretjič.) kot to poimenuje Katja Perat v svojem robnem zapisu, hoji po napokani plasti ledu. Izberite po pameti.«
Šušljanje in besno kriljenje z rokami.
»Mislim, da moramo ponovno izbrati drugo možnost.«
»Simulacije odgovornega življenja odraslih, torej? Pa poglejmo. Vprašanje se glasi: ‘Na primer: si lahko rečem: »Ana, zdaj nisi preveč vesela.« In si odgovorim: »Ne, niti slučajno.«‘ V pesmi Resen nočni pogovor s sabo in ‘Skozi moje telo potujejo frekvence, ki se jih ljudje radi izogibajo‘ v pesmi Prijazno opozorilo imata eno skupno točko. Kaj je ta točka? Imate petinštirideset sekund.«
Zvonec.
»Ja, Gozdni Sadež?«
»Verza sta si med seboj v nasprotju, imata pa v svojih pesmih prav tako sebi antiteze, ki pa imajo to skupno značilnost, da nobena od možnosti avtorici ni zares ne-všeč in je zato nekako razpeta med različnimi razpleti, ki jih ponuja sedanje stanje; ta se na koncu podobno zaključi, npr. s poldnevnim razmišljanjem o izbiri v prvem in sanjarjenjem do konca delovne izmene v drugem primeru; kar nakazuje domače počutje v omamnem okolju sanj, fantaziranja in odsotnosti končne izbire. Prav ta končna izbira predstavlja nedoseženo/nezaželeno zrelost oz. ostarelost, skoraj. V sklopu celotne zbirke se oba primera odlično ujameta s spoznavanjem, da odraslost ni nujno to, kar si mladi predstavljajo in da bo starejša generacija vedno znala povedati, da je strah pred izbiro vseprisoten in ga skoraj ni človeka, z izjemo resničnih zmagovalcev, ki bi tako ali onako odločitev v življenju res sprejel.«
»Konec! Ravno pravšnji čas. Dober odgovor, kako bodo nanj reagirale bakice? Imate petinštirideset sekund, veliko sreče.«
»Zzz.«
»Ho, ho, no, babice so očitno vse zaspale, izgleda, da je bil vaš odgovor enostavno prezapleten, to vam bo skoraj brez dvoma prineslo točko, pa prisluhnimo Ani.«
»Hvala, Lado. Priznam, vaš odgovor mi po začetnem namigovanju na slab razplet kar malce laska, a vseeno se bom morala odločiti za točko gospem, ki sicer niso odgovorile v tako akademskem diskurzu, da bi njihove besede delovale kot sveta resnica, se je pa slišalo toliko bolj iskreno.«
Tišina. Nihče ne upa niti ploskati.
Voditelj prekine mučno čričkanje: »Ha, ha, lep odgovor, bravo Ana in čestitke Kritikom za izenačenje!«
»Kako, ne, ne, točko … «
»In gremo kar k tretjemu vprašanju! Prosim za malo pozornosti, HEJ, oranžna ekipa! Tako, ja, Joška, pokonci! Na voljo imate kot vedno v finalni rundi, dve kategoriji, izberite previdno, vaši nasprotniki bodo odgovarjali na tisto, ki je ne boste izbrale. Na voljo sta: prvič.) kulturne reference in drugič.) ostale kulturne reference.«
»Izbrale si bomo ostale kulturne reference.«
»Super izbira, Lojzka!«
»Francka.«
»Super izbira, Micka. Vprašanje se glasi: Katere so poleg naštetih, ostale kulturne reference?«
»Kako ostale?«
»Tiste, ki niso pravilni odgovor na prvo vprašanje.«
»Kakšno pa je prvo vprašanje?«
»Čakajte malo, Marička, takole se pa ne bomo šli.«
»Nežka.«
»Mislil sem, da ste rekli, da vam je ime Francka?«
»Sem res? Ne, ne, nemogoče. Moje ime je Francka.«
»In to je bil ves čas, ki smo ga imeli danes na voljo, pravilni odgovor je bil seveda … bi morda rad poskusil kdo iz modre ekipe?«
»No, poleg precej izrazitih in počasi že zoprnih klasičnih skladateljih, ki naj bi nam dali vedeti, da je pesnik še vedno na nekem piedestalu, ki ga nenavaden bralec ne more doseči, ker posluša Bruna Marsa in Rihanno in vseh možnih časopisnih člankov, ki nas informirajo o avtoričini informiranosti in čutu za humanost … ne, ne spomnimo se ničesar.«
»Res ne?«
»Hmm … mogoče Faraoni? Ne bom pozabil na stare čase, kaj takega?«
»Ana?«
»Bolje bi bilo, če bi ostali tiho.«
»Slišali ste jo, fantje, to je še ena točka za vas in zmaga številka sedemsto osem, iskrene čestitke in svaka čast.«
Medel aplavz z izžvižgavanjem iz občinstva.
»Hvala, da ste bili tokrat z nami in se vidimo prihodnji teden v novi oddaji kviza Myrtyl Kymbyt, ko bomo povabili novega gosta in obravnavali še en prvenec. Lahko noč!«
Aplavz.