- Večje kot je mesto, težje se izgubiš.
Odkrito priznam, tudi po desetletjih življenja v Ljubljani mi še vedno ni uspelo obvladati celega mesta. Ko mi kdo poreče, da stanuje ob Hradeckega cesti, modro pokimam, kot da mi je vse jasno, potem pa doma na skrivaj preverim, kje za vraga se ta cesta skriva in kdo ta Hradecki sploh je. Vsaj dvakrat v življenju sem že stopil na napačno številko avtobusa, nato ob spoznanju svoje greške panično izstopil nekje sredi gozda ali smetišča in se peš pobral nazaj. Še danes ne vem, kje sem takrat pristal.
Približno desetkrat večji Berlin sem obvladal po dveh dnevih. Če ste se izgubili, nikar ne iščite ulic in hišnih številk (ker jih kratkomalo ne izobešajo nad vrati kot pri nas), temveč stopite dva ali tri korake, dokler se ne spotaknete ob postajo podzemne železnice. V času, ki ga v Ljubljani porabite za pot od Stožic do Name, se lahko iz najbolj zahodnega kotička Berlina pripeljete do skrajnega vzhoda.
To sploh ni pohvala, čeprav se tako sliši. V bistvu se rad izgubljam v mestih in jezi me, da navkljub obupnim navigacijskim sposobnostim v Berlinu nisem nikoli zašel. Na živce mi gre, da lahko pridem točno tja, kamor želim, točno takrat, kadar si zamislim. Osvojiti Berlin je enako kot osvojiti prostitutko; dokler imate keš, se vam ni treba truditi.
- V nemški metropoli ni poražencev.
Pojem »fizični delavec« je v domačih logih rezerviran za kasto ljudi, ki naj bi (po stereotipnih videnjih) svoj intelektualni manko kompenzirala z izrabo kolkov, križev, hrbtenic in ostalih delov telesa. 99% mlade populacije se vpiše na višje šole in fakultete izključno z namenom, da bi se izognila takšni usodi – da bi, z drugimi besedami, privarčevala težko delo za svoj vrtiček, medtem ko bi denar služila s svojimi izjemnimi intelektualnimi sposobnostmi. Če povemo direktno in nesramno, na delovnih mestih si roke umažejo samo zabiti in netalentirani ljudje, ki drugega ne morejo ponuditi.
Že en kratek sprehod po centru nemškega mesta vam pokaže, kako sprevržena in ne-umna je ta predpostavka na severu. Gradbeni delavci, smetarji, pometači cest in urejevalci parkov so sicer jasno označeni z odsevnim oranžnim anorakom, a med njimi boste zaman iskali lica svežih beguncev ali ekonomskih migrantov. Gospodje so lepo artikulirani, s frizurami, bradami in stasom srednjega razreda. Ni si težko predstavljati, kako vsak izmed njih ob dveh popoldne zaključi svojo izmeno, parkira mali službeni bager nekje na zaznamovanem parkirišču, skoči pod tuš in se s svojim še kar novim Volvom zapelje na drag šoping in kosilo v center. Enako velja za dame v zakotnih trgovinah in kafičih. Fizično, manualno delo ne nosi stigme, dokler zadostuje za novi iPhone.
Paradoksalno, ravno muzikanti, grafitarji in ostale nežne umetniške dušice so tisti, ki si bodo v Berlinu morali umazati roke.
- Vse je lahko gradbišče.
Berlin je ena najmlajših evropskih prestolnic. Stavbe v njem bi lahko v grobem razdelili v dva dela: na tiste, ki so jih ravnokar zgradili ali obnovili in na tiste, ki so propadle in se s pomočjo zdolgočasene mularije degradirale v skvote in grafitarske platforme. Berlinčanom se ni pod častjo sprehajati med žerjavi in konstantnim hrumenjem mašinerije. Gospodarska rast in blaginja se ne kažeta le v denarnicah, ampak tudi v odvratnih dimnikih in vseprisotnih zidarskih odrih. Zelenice in parki, kaj je že to?
Napredek izgleda tako: čim bližje centra pripeljete bagre in naredite prostor za nove poslovne stavbe in skladišča. Pustite akumulaciji kapitala, da opravi svoje. Ko odsluži namenu, objekte prepustite naravi in radovedni mulariji, ki bo iz tega naredila zbirališče, skvot ali diskač. In potem bo zemljišče odkupil nekdo drug in se pripeljal z bagri.
V takem mestu so zares trajni le televizijski stolpi in socialistični bloki iz zlatih šestdesetih.
- Multikultura je monokultura.
V Berlin sem prišel v pričakovanju, da vsaj malo izbrusim zarjavelo znanje nemščine. In rahlo presenečen ugotovil, da je najpogostejši jezik na ulicah v resnici angleščina. Angleščino je mogoče videti tudi na reklamnih panojih in praktično vseh mestnih napotkih.
Morda bi moral iti globlje v podzemlje. Morda pa je tudi evropski talilni lonec začel delovati tako, kot se to za 21. stoletje pač spodobi. Kaj imajo skupnega črni tip z dredi, mlada azijska študentka in dama srednjih let? Vse. Zjutraj se pripeljejo s podzemno, spijejo kavo v Starbucksu, kosijo v hitri restavraciji v šoping centru, popoldne odtečejo en krog po centralnem parku in zvečer se znajdejo skupaj v kakšnem mladinskem centru na koncertu s steklenico solidno dragega piva v roki. Pri čemer so tako zvani »alternativni« centri v resnici bližje Cankarjevemu domu kot Metelkovi.
Berlin je lep dokaz, da mesto s Kitajci in Turki ne potrebuje kitajskih in turških četrti. Kitajska restavracija in kebabdžinica sta za potrebe njihove reprezentacije očitno povsem dovolj.
- Plačljivi WC.
Jebi se, Nemčija. Resno, jebi se.