VIPASSANA

se nadaljuje

A da bi kej napisu pravš? Valda, lahko se spet sključim nad telefon za kako uro ali dve, ali pa – nova tehnika – se izlijem v zvezek, fotkam in se potem ti matraš s transkribiranjem moje kurje pisave. Pravzaprav kar dosti pišem. Ko pa sem razmišljal o svojem prispevku našim skupnim naporom, sem vedno znova naletel na vprašanje, o čem? Kaj naj spravim v besede, česar na tej platformi še nisem? Lahko bi se seveda spomnil kake osebe in nadaljeval knjigo, a njen kliše je bil do sedaj vedno podprt z inspiracijo – vsa poglavja do sedaj so prišla sama od sebe, sedaj pa si očitno jemljejo malo pavze. Kaj zdaj?

Navsezadnje sem na poti (samemu sebi) že slabega pol leta. Nedvomno se je zgodilo marsikaj nepozabnega in zanimivega tako zame kot za bralca. Ampak, a veš, do kake konkretne transformacije, ki je pa vedno prioriteta mojih vandranj, pa le ni prišlo. Do sedaj. Naj se torej potopim vase in skušam ubesediti nekaj, kar je zgolj občutek in presega besede? Ne glede na to, kako natančno ga opišem, ga bodo tako ali tako razumeli zgolj tisti, ki so ga že imeli veselje občutiti. Evo, ena od dveh stvari, ki se zgodijo, ko se človek usede in piše, se je pripetila. Nisem obupal in šel pogledat, kaj dogaja na PornHubu in sem tekom toka misli našel Idejo, ki mi sedaj piha na dušo, šepeta opolzkosti in obljublja vse mogoče, samo da bi s svojo nestvarno energijo prevzela moje vlažne prste in jih prisilila da poprimejo najbližje ustvarjalno orodje ter jo transformirajo v obliko, ki jo lahko čuti zapopadejo.

Zadnja objava se konča z malce patetičnim cliffhangerjem, s katerim pa se navsezadnje ukvarja vse človeštvo. Bom kdaj našel pravo ljubezen in če, kdaj za vraga naj bi to bilo? Ali je to, kar čutim sedaj, zares ljubezen ali pa le nekakšen evolucijski trik Narave, da se moje seme končno nekje zasidra. In če to ni prava ljubezen, kako jo potem najdem? Je možno, da jo že imam pa sem zanjo povsem slep? Jo je sploh možno opredeliti kot lastnino? Kaj sploh pomeni iskati v sebi? Sebstvo? Jaz?

O tej temi je sevede ustvarjenih nešteto knjig, komadov, fotografij, poezije, kukijev fortune, filmov, inštalacij, malih vsakodnevnih dejanj ter velikih, življenja obračajočimi dogodki, sporočil na listkih yogi čajnih vrečk, straniščnih grafitov, zmečkanih in prepotenih listov z nazobčanimi in natrganimi robovi, ki smo jih kot mali zgibali v aeroplane in jih poskušali usmeriti v našo simpatijo. Skratka o Ljubezni govori pravzaprav vse. Še ko sovražim, se jezim ali obupujem, v sami srčiki izražam ygolj to, da mi je manjka. Po par letih življenja, ki sem ga, malo nevede malo pa tudi vede, živel razpet med ugajanjem drugim in obsesivno željo po samorealizaciji ne glede na ostale, med popolno ignoranco ter nezadržno željo po razsvetlitvi teme, med celibatom in seksualno degradacijo – skratka, med tem ali onim kontrastom, ki sem ga skušal stisniti v singularnost ter dokončno opraviti z dualnostjo. Zgolj v želji biti ljubljen ne kot to za kar sem se kdaj pretvarjal da sem ampak kot to kar sem, četudi mi ni bili kristalno jasno kdo (ta Pravi Kerlc) sem. Navsezadnje sem se moral sprijazniti z realnostjo, da mi ni nič več jasno. V tolažbo mi je bil zgolj Spomin. Zelo močan spomin iz otroštva ter oni, pradavni in mnogo globlji Spomin, kâko naj bi Življenje pravzaprav bilo. Princip tako star, da je najverjetneje Veliki Pok, če se je dejansko zares zgodil, eksplodiral prav iz njega. Postalo mi je nepreklicno jasno, da sem večino časa prebil v akumuliranju znanja, katerega napotke me je bilo groza upoštevati, saj bi to kratkomalo pomenilo smrt neke Ideje samega sebe, ustvarjene okvirno desetletje nazaj. Ta se je dodobra usidrala v moji glavi kot Identiteta. To seveda ne glede na slutnjo, da je prav ta metaforična smrt rešitev iz zagate.

Kakorkoli že, vsej zmedi navkljub, sem se zavedal vsaj ene stvari – vsaj kar se tiče mojega življenja in mojega osebnega vesolja, sem jaz center in Sonce, iz katerega vse izhaja in vse osvetljuje. Brez Sonca moji planeti, asteroidi, zvezdni prah in veliko Neznano ostajajo v temi in jih kot take težko vzljubim in Ljubim. Kaj šele vesolja ostalih ljudi, s katerimi si delim naš En svet. Ognja je bilo v meni vsaj še toliko, da sem uspel ogreti srce, ki je začelo biti s svojo delovno temperaturo ter poslalo možganom eno pomembno sporočilo: “Zanimivo, kako ste poimenovali same sebe!” Naj sem o Ljubezni in ostalih drogah prebral in slišal ničkoliko štorij, nasvetov, napotkov in zlatih pravil, je bila očitna le ena direktiva: šele izkusiti pomeni razumeti. Poglejmo torej, kako sem deset dni deset ur dnevno zgolj strmel v brezno Jaza, temo svojih zaprtih oči in skušal um za vsaj minuto osredotočiti tja, kamor sem hotel in ne kamor so hoteli demoni. Opazujmo, kako me je Proces popeljal iz suženjstva v gospodarjenje.

Na lokacijo prispem zadnji, ker sem na kombi čakal pred napačnim KFC-jem. Medtem ko izpolnjujem prijavo se zavem, da sem si, sicer v rahli paniki, izpolnil željo – do meditacijskega centra sem dospel peš: “Ali še lahko govorim, preden se vsi skupaj potopimo v desetdnevno abstinenco komunikacije in vsega, kar nam ponavadi osmišlja življenje?” skušam razbrati iz obrazov vseh, ki so čakali pred tapravim KFC-jem. Nema telefona, nema besed, nema niti pogledov ali bognedaj kakršnih koli gest ali namigov. Ne, tu sem, da se soočim sam s seboj in ne da – kot je vsakodnevna navada – iščem sebe v drugih. Sčasoma itak ugotovim, da čas najhitreje mine, če dejansko delam to, kar se od mene zahteva. Po večerji nas pospremijo v manjšo halo, kjer nam neki dobrodušni debeluhar na ekranu razlaga, da nimamo pojma, ker smo že od malega naučeni, da visimo na zunanjih dogodkih. Opazujemo, opisujemo, razlagamo, sodimo, častimo in obsojamo večinoma informacije, ki nam jih čuti posredujejo iz neposredne ali daljne okolice. Spoznavali naj bi samega sebe in bili čuječi procesov, ki se dogajajo v nas samih. Oriše nam situacijo kateri bomo priča v prihajajočih dneh. No ja, če ne drugega bom mogoče spoznal, kaj je ta “notranjost”. Nato začnemo s prakso. Osredotočanje uma na občutek, ko se vdih ali izdih dotakne naših nosnic: “Če vam ne uspe, ne obupajte. Vaš um je trenutno še pregrob, preneroden in pretop, da bi mu uspelo ozavestiti nekaj tako subtilnega kot je občutek rahlega diha na nosnici. Vadite naprej, zagotovo vam bo uspelo!” Skoraj istočasno z realizacijo, da povsem spadam v opis, me um že prepričuje, da je to itak ena bedarija in se nima smisla ukvarjati s tem. Ponovno se usmerim na dih, po 10 sekundah pa že razmišljam o zajtrku: “Če je bila večerja tako dobra, kakšen bo šele zajtrk… Upam, da bo na voljo črni čaj … z mlekom! Aja, sam mleko mi zadnje čase … tak tok misli traja bogve koliko časa. Ko se le zavem, o čem razmišljam, se spravim nazaj na dih. Po 15 sekundah že razmišljam o oni lušni bejbi, ki sem jo opazil med izpolnjevanjem obrazca in se sprašujem če bi mi jo uspelo očarati, ko bomo spet lahko komunicirali … če spravim v uporabno perspektivo … imam deset dni časa, da razmislim o strategiji in kdo ve mogoče …

Iz takih in podobnih sanjarij me prebudi zvok gonga, ki oznani konec prakse. Od ene ure poskusov sedenja v pol-lotusovem položaju, v katerem mi sploh ni udobno, mi je uspelo um osredotočiti za približno recipiši vsega skupaj minuto. Ima me, da bi svojo izkušnjo delil z ostalimi molčečimi, medtem ko se v tihi procesiji s.pogledi obrnjenimi v tla pomikamo proti dormitoriju. V prihajajočih se dneh jih ne bom prepoznal po obrazih, temveč zgolj po šlapah in kakemu naključnemu detajlu, ki ga bom ošinil, ko bom pazil, da jim ne pogledam v oči. Ležeč na postelji sem rahlo zmeden, a hkrati poln pričakovanja.Prepričan sem namreč, da me po desetih dneh zagotovo čaka Jedi mojstrstvo. Zaspim z nasmehom na obrazu.

Se nadaljuje …

Neko Zveneče Ime

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Time limit is exhausted. Please reload CAPTCHA.