THE WIRE: KAKO DELUJE

The Wire (2002) ni serija, ki bi jo moral bralcem kaj posebej predstavljati. Tisti, ki so jo videli, so tako ali tako seznanjeni z njeno izmuzljivo surovo logiko; tistim, ki je niso, je ne bi mogli približati z nobeno metaforo ali primerjavo.

Recimo torej, da bomo sledeče pisanje namenili tistim, ki so serijo že videli, pa si njenih metod niso znali razložiti. Wire je namreč serija, ki naivnemu gledalcu ponuja obilo navideznih kontradikcij. Po eni strani se zdi docela izpraznjena vsake politične agende, po drugi pa kar kriči po reformah. Nekatere zaplete odvije s pravičniškim zanosom, nekatere pa tako zagreni, da gledalec ob njih zaškripa z zobmi. Naše spoštovanje do likov se dviguje in pada praktično od prizora do prizora.

Veliko večino naštetega velja pripisati različnim vrednostnim sistemom, kakršne serija slika z antropološko natančnostjo. V sodobni, neoliberalni, »kakršni-koli-že« Ameriki je sistem vrednot večplasten in v nenehnih kontradikcijah. Tu ni noirovskih delitev na slabe in še slabše fante; Wire predstavlja policiste, gangsterje, odvetnike, pristaniške proletarce, novinarje, politike in učitelje kot pripadnike sfer z lastnimi kodeksi in interesi. V praksi to pomeni, da se nam liki v vsakem novem prizoru, v vsaki novi situaciji izkažejo v nekoliko drugačni luči. Glavni protagonist serije je recimo brez najmanjšega dvoma obupen človek, pijandura in babjek, ki brezvestno uničuje svojo družino in bližnje; a je hkrati nenadkriljiv policist, ki z občudovanja vredno predanostjo grize skozi svoj primer. Kar ga dela slabega očeta, prijatelja in na koncu tudi slabega državljana, ga hkrati dela odličnega detektiva in predanega sodelavca.

Realizem pri Wire je precej podoben tistemu pri Moonlight (2016), kot ga opisuje kolega Naughtius: »opisuje, kako nesrečni svet v resnici deluje« – s to razliko, da formulo prižene do skrajnosti. Če se nam zdi preprodaja drog perverzen in grd posel, potem je to zato, ker nismo spoznali njene metronomsko natančne organiziranosti in notranje logike. Če se nam zdijo pristaniški delavci, ki za zajtrk goltajo pivo s surovimi jajci, brezupen primerek lumpenproletarstva, potem še nismo pokukali v ozadje precej spretne sindikalne in predane solidarne dejavnosti. Šele ko se zavemo vseh teh malih mikrokozmosov okoli sebe, lahko razumemo, zakaj se najhujši zločini začnejo z najboljšimi nameni in obratno.

V času, ko se še vedno prepiramo, ali nas bodo tržni in drugi kapitalizmi požrli ali odrešili, nas takšna serija opominja, da smo to obdobje človeške zgodovine že preživeli; ne zaradi zakonov in reda, ampak kljub njim. Namesto razcepljene, atomizirane skupnosti smo dobili nov red hierarhij, namesto anarhije tiranijo zadušljivih norm, namesto konca zgodovine njeno ponovitev. In ko bomo naslednjič iskali vire sodobnih identitet, jih bomo našli prav tu. V Baltimoru, v katerem so vsi prepričani, da delajo v popolnem kaosu, dejansko pa so postavljeni na dobro naoljene tirnice.

Drisky Bare-ass-ovsky

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Time limit is exhausted. Please reload CAPTCHA.