KYOCKIY PROTOKOLOVOY 4.0.7. NI PROSTORA ZA STARCE

KŠŠŠŠ … od letošnje konvencije NMN, koder smo načeli debato o postapokaliptiki. O puščobah. Ta moment(um) izkoriščamo za nadKŠŠŠŠ Sajfaj kvarta v debate, imenovane Kyockiy protokolovoyi, ki nas bodo, upamo tako, popeljale v svetove in višave, KŠŠŠŠ še nismo segli ob vseh branjih filozofov, mislecev in modrih ljudi, ki so za seboj pustili KŠŠŠŠ umotvore. Začenjamo s 4, ker letos štejemo četrto zborovanje KŠŠŠŠ ki redno prispevajo k vsem zapiskom o znanstveni fantastiki na (jez)KŠŠŠŠ. ElzaRosomahDottoreNaughty, uradni dopisnik Šoba in ob priliki še kdo, vsi kontribuKŠŠegalitaKŠŠ, saj tudi pred vsako objavo punkte dodobra prebesedijo … KŠŠŠŠ

se nadaljuje

* * *

I

To ni dežela, blaga starcem. Mladi

tesno objeti, v krošnjah ptice – rod

za rodom ginejo – ob serenadi,

brezbrežja skuš, slapovi lososov –

prav vse, od rib do ptic, v poletju hvali,

kar se spočne, rodi in končno umre.

Ujetim v čutno glasbo ni za mar

pomnikov uma, ki ni nikdar star.

 

II

Postaran mož je kravrno niče,

raztrgan plašč na kolu – a samo,

če duša ploskajoč ne poje v njem

za vsako luknjo v suknji bolj glasno.

Za njo ni pevskih šol – zataplja se

v pomnike lastne veličastnosti:

zato sem plul po morjih in pristal

v prezvišeni prestolnici Bizanc.

 

III

Vi v božjem ognju, modreci, stojite

kot v zlatem mozaiku ob vsej steni;

stopite iz ognja, v vibi zakrožite

in naučite mojo dušo peti!

Použijte mi srce; ko v željah gine,

priklenjeno na umirajoči stvor,

ne ve, kaj je. Naj z vami se pridvignem

do večnosti – pretanjene umetnine!

 

IV

Onkraj narave si ne bom nikdar

podob naravnega sveta privzel,

le takšno, kot jo skuje Grk, zlatar,

iz tankih zlatih ploščic in prevlek,

da ne zadrema kinkajoč vladar;

mogoče bom na zlati veji pel

gospodi iz Bizanca na uho

o vsem, kar je bilo, kar je in bo.

 

William Butler Yeats – Plovba v Bizanc

 

Vsake toliko časa bo do vas kot filmskega entuziasta prišel komentar, kako to, da visoko ocenjujete ali bognedaj celo cenite film, ki »je tako krvav, tako zelo nasilen,« kot da je to predpogoj poceni entertainmenta oziroma nezgrešljiv znak le sebi služečega slasherja. Grozljivke in akcije imajo s filmsko stroko love-hate odnos, s katerim še lep čas ne bomo obračunali. Dve leti nazaj so mojstrovini Mad Max: Fury Road (2015) podelili kar 6 oskarjev (od montaže in miksinga do kostumov), kot da bi na Akademiji želeli reči: »Okej, film je res dbest, ampak je akcija, ne moremo mu dati nagrade za najboljše delo vsepovprek, dajmo se zmenit pa malo skompenziramo.« (Pa ne, da je Spotlight (2015) slab film, toda novinarski žanr in tematika spletkarjenja sta postala že skoraj javna-tajna fetiša Akademikov.) V čem je torej štos, da se danes v Kyckem Protokolovoyu vračamo korak nazaj (s 4.1 na 4.0) in pišemo o filmu bratov Coen Ni prostora za starce (2007)?

XXVII) Bo nekdo (spet) popametoval, da pri nas si ga pa mečemo na filme, ki so posneti po knjižnih predlogah – kar je itak logično za literarno revijo. Okej, prav, zakaj pa ne, kdo zna zares prepoznati pota lastne podzavesti? *defeatism off* Tako kot verjetno obstaja korelacija med neznosnimi količinami krvi in plitkimi vtisi – in k temu se bomo v dotični rubriki še vrnili – tako mora biti nekaj na tem, da knjižne predloge ponujajo dober material za filmske produkte. Normalno, da pride knjiga na plano, se mora besedilo pretresti skozi številna sita, ki zbrišejo balast in od avtorja zahtevajo nujne predelave. Ni prostora za človeka, ki misli, da je knjiga rezultat dela enega človeka – see what I did there? Kot mačka okoli vrele kaše, on and on, get to the point, zakaj o čisti akciji v sklopu tekstov o znanstveni fantastiki? Kratek odgovor: besedila 4.0 govorijo prav o likih, kot jih najdemo v Ni prostora za starce.

Vedno sem imel rad zgodbe, ki te potegnejo k sebi, te ne spustijo iz suspenza do samega kraja, kjer pa se nam razkrije – in to ne šokantno, marveč organsko – da smo uživali v pripovedi še o nečem drugem, mnogo globljem. Pred očmi imamo zgodbo o spreminjajočem svetu – s številnimi namigi o spreminjajočem svetu na slabše, o čemer smo ničkolikokrat pisali v okviru sajfaj kvarta.

XXVIII) Tako knjiga kot film nam v ospredje postavljata tri precej različne osebnosti: bežečega Llewelyna Mossa, bežečega in lovečega Antona Chigurha ter lovečega Eda Toma Bella. Da bi se ognili razvajalčkom, pustimo vsebino na strani in se osredotočimo zgolj na nam bistveno: njihove psihološke profile. Llewelyn je nekje vmes: je sicer mali človek, s katerim bi lahko simpatizirali, ker je velika žrtev posledic uvodnega zapleta, je pa tudi res, da si je sam kriv: kaj je pa kradel? Anton je psihič (zelo bister psihič), s katerim se ravno zato nihče ne more poistovetiti: lahko bi se le psihiči, toda ali ni ravno to definirajoča karakteristika psihičev? – da se ne morejo poistovetiti z drugimi ljudskimi bitji? Edino logično je, da se torej najbolj povežemo z Edom Tomom: s policistom, ki zasleduje pravico. Z bivšim vojakom, ki je prestal toliko hudega v svojem življenju. In morda najpomembnejše: s tisto dobričino, ki ves čas lajna o starem svetu, toliko boljšem od današnjega. O starem svetu, ko so še vladale vrednote in poštenost in sanje in spoštovanje starejših in svetosti življenja in je vsak imel svoje motive in ni bilo na svetu raznih Chigurhov, ki so le blodili sem ter tja, pobijali vsepovprek za denar in širili idejo nihilizma, kako na svetu ni smisla, kako življenja niso vredna počenega groša, kako je ultimativno vse okoli nas odvisno od frcnjenega kovanca. V današnjem svetu, kjer na vsakem koraku čaka tolpa Mehičanov, ki se je pripravljena postreliti za mizernih 2,4 mio $, kjer je par rok, ki je pripravljen pomagati ubogi starički na letališču le še predstava, kjer še najnedolžnejše bitje podleže skušnjavi kraje, v današnjem svetu resnično ni več prostora za starce!

In vendar je nujno potreben sklep, da tudi Ed Tom ni brez masla na glavi. Tudi on na koncu zgodbe preživi zgolj zato, ker se je pripravljen umakniti iz očesa ciklona, ker odkloni konfrontacijo iz oči v oči z nečim, kar opisuje kot zlo oz. slika kot svoje nasprotje. Ravno tako kot začasa svojega služenja vojaškega roka, ko je obrnil hrbet lastnemu bataljonu in ga prepustil kruti usodi. Tudi on, ki se ves čas predstavlja kot eden od očakov, svojim moralnim očakom ne seže niti do gležnjev – kar je seveda glavna poanta pripovedi, ki pride do izraza na samem kraju v njegovem monologu med zajtrkom: ta njegov svet so le sanje, izdelana iluzija, ki si jo pravimo, da bi se počutili nekoliko bolj orientirano v kaosu vsakdana. Nikoli ni bilo boljšega sveta. Naši očetje so bili prav toliko podli in/ali nesposobni, kolikor smo sami. Tudi med njimi so hodili Chigurhi, tudi med njimi je bila večina navadnih Llewelynov Mossov in tudi med njimi so bili v besedah vsi Edi Tomi, medtem ko so bili v dejanjih vse prej.

In prav to ponavljanje je razlog, zakaj ta konservativna tematika životari (med drugim tako zelo korenito tudi v znanstveni fantastiki) še danes in vedno bo.

Naughtius Maximus

Se nadaljuje …

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Time limit is exhausted. Please reload CAPTCHA.