si vedel – kot fant – da ti bomo večno sledili kot sapi na poletni dan
vštric se ne znamo vesti, počutimo se kot osli in šolarke
šele v igri s teboj si znanje poiščemo, čustva postanejo resničnost
mi smo dež tvojega poletja, mi smo tvoje zime ogenj!
v nevihti smo tvoja palerina, v času meteornih padavin smo kompas
odzivamo se na (vpo)klice, ne zanikamo naših src, ne lažemo
beremo, ne sanjamo, razkrivamo, ne bomo več odveč!
mi smo dež tvojega poletja, mi smo tvoje zime ogenj!
* * *
z roko v roki hodeče množice kot vrtinec vabijo vase – to je reforma
zbujamo se en ob drugem, v noči zremo si v oči – to je komuna
držimo se, želje po Drugem so nam vsem domače – to je recipročnost
nekdo nekoga, nekoga nekdo, zvestoba nekomu, nekdo zvestobi!
čas zapravljen zase, čas nedeljen z nekom – to je zapravljen čas
iskanja je konec v črni luknji, konec iskanja – to je sprememba življenja
par rok, par želja, par potreb, pač občutij – to je revolucija
nekdo nekoga, nekoga nekdo, zvestoba nekomu, nekdo zvestobi!
* * *
kako čas potuje, ne vem, širine sveta so zame skrivnost
biti zrak, diamant, biser biti, glasba me ne premakne, mokrocvetečih
rožc ne uzre moje oko, nasmeha ne pozna moj obraz.
stik s teboj me iztirjuje in spreminja v zlato!
kako obrniti igro v nasprotno smer, mi ni znano, spustiti
človeka z rok, odpreti duri v globine svoje duše in izživeti potencial –
to je nekaj, za kar potrebujem – potrebujemo! – tebe
stik s teboj me iztirjuje in spreminja v zlato!
* * *
na prstih plešemo odkar smo bili deležni tvojega daru in
pozabljamo hojo med sencami kot nekoč. vsak dan vsakdan
drugačen je, spoznavamo, da smo
posvečeni! nikoli ne odidi in svetost bo ostala med nami!
preverjamo tvojo vero v nas, s svojo šibko vero, a ti ne obupaš –
ne obupaš nad nami. naš up je vitek, naša molitev uslišana,
drugačni smo, spoznavamo, da smo
posvečeni! nikoli ne odidi in svetost bo ostala med nami!
* * *
nikoli nihče trdil ni, da je pot brez vzponov in padcev
sanje so krhke, a prožne. v njih vztrajamo, ne da stojimo pri miru
besede so in je dobra stvar in je zaupanje in je uvid
tudi vreme mine, le mi stojimo skupaj!
prepričevali nas bodo, da čustva ne trajajo, da čutimo
kadar sanjamo in sanjamo kadar čutimo, laži in zavist govorita
iIz njih – a oni so le ovira na naši poti iskanja
tudi vreme mine, le mi stojimo skupaj!
* * *
slišite v našem vpitju kaj, kar ne bi smelo biti izvpito?
cel svet že ve – kaj ni očitno? prevzemamo nadzor
vi nas imate za norce, naša obličja gorijo – kaj ni očitno?
mi delujemo mimo razuma, mi smo čustva, mi smo kaos!
vidite v naših tresočih dlaneh kaj, kar bi bilo potrebno stiskati?
ne skrivamo se več – kaj ni očitno? prevzemamo nadzor
zakaj zadržujemo talent, ko pa ni več ovir do cilja – kaj ni očitno?
mi delujemo mimo razuma, mi smo čustva, mi smo kaos!
‘Christina Aguilera’ je prevod dela poezije glasbenice, igralke, pesnice in vizionarke Christine Aguilere z albuma, ki nosi njeno ime (v izvirniku so posameznim pesmim dodani /delovni/ naslovi – Ljubezen za vse letne čase, Nekoga nekdo, Ko name položiš dlani, Blagoslovljena, Ljubezen bo našla način in Očitno – ki so zaradi umetniškega vtisa na tem mestu umaknjeni).
Z vsem spoštovanjem, Elza Budau.