Leta 1995 je Cartoon Network zagnal mašinerijo, imenovano What a Cartoon! Vpregli so mogočni studio Hanna-Barbera, ki je iskal nove, neuveljavljene upe za prihodnost risanega sveta, ki bi z W-a-C pridobili priložnost, da se pokažejo svetu in zgradijo ime ne le sebi, temveč tudi svojim produktom. Ti so v sklopu serije nastopili kot posamezne epizode (redko dve ali tri), najbolj uspešni pa so se nato razširili v epopejske stand-alone risanke, ki so zaznamovale cele generacije otrok – naše uredništvo vključujoč.
* * *
DB
Z vsakim novim ogledom me preseneča, kako epizode What-A-Cartoon dobivajo plemenito plesen in patino. In kako dobro razkrivajo svoj kontekst, ko se vanje poglobiš. Larry in Steve (1997) deluje kot študentski poizkus Setha MacFarlanea, ki bi ga spotoma malo prilagodili otrokom. Ni posebej izviren, situacijski humor deluje posiljeno, hkrati pa utrne drobce genialnosti, iz katerih bo kasneje zrasel Family Guy (1999). Recimo: avtor nas čisto brez sramu pripelje v najbolj klišejsko možno situacijo, ko cvileči protagonist s podivjanim vozilom zapelje naravnost v paket dinamitov, a mu hkrati dovoli tudi cinično streznjujočo opazko na scenarij. V bistvu je osupljivo, kako globoko v drobovje kasnejših Sethovih serij je mogoče videti skozi prizmo te epizode.
NM
Larry & Steve je proto-Family Guy tudi v samih likih. Naravnost ustaviti sem moral risanko in zaploskati Sethu, da je v epizodo vključil nonšalantnega pilota, ki med letom prepusti krmilo otroku in skoči iz kabine, da bi »malce zgrabil zverino« z identičnim glasom, ki ga kasneje v FG posodi liku Quagmira, nonšalantnega pilota z roko, ki prepogosto zaide k zverini. Jasno, minutaža risanke je prekratka, da bi lahko avtor v njej sploh zasnoval osnovno strukturo Family Guya: številne flashbacke k irelevantnim pripetljajem med sosledjem irelevantnih pripetljajev, a nič ne de, L&S je pač služila kot odskočna deska za talentiranega voice-over igralca, ki zna najti kanček humorja v največjih mondenostih (npr. nakupovanju televizije, svetilke in postelje) ter ne vidi zadržkov pri eskaliranju scen do absurdnih razsežnosti.
DB
Absurd je tudi nasploh med močnejšimi deli What-a-cartoon! epizod, ker na svoj način nagovarja tudi starejšo generacijo. In nekako dovoljuje frocom, da z vsakim kasnejšim ogledom postopoma odkrivajo nivoje humorja – prav zato se mi zdi, da dediščina in vpliv teh risank sežeta močno preko njihove tedanje popularnosti. Hkrati pa je mogoče videti tudi, zakaj pilot L&S ni dobil nadaljevanja pri Cartoon Networku; Sethovi najmočnejši trenutki preprosto ne delujejo pri risankah za otroke. Konkurenca je slapstick veliko bolje spajala z naprednejšim humorjem. Zato ni čudnega, da so Dexterjev laboratorij (1996), Johnny Bravo (1997) in ostali dobili prednost na CN, Family Guy pa pri Adult Swimu.
NM
Težko si predstavljam, da je leta 2008 luč ugledala kultna risanka WALL-E, ne da bi na režiserja vplivala enajst let starejši izdelek Mika Wellinsa: Strange Things (1997). Podobnosti je enostavno preveč, da bi lahko verjel, kako ne obstaja povezava. ST je edina epizoda W-a-C, ki je bila animirana z računalnikom, kar se kaže na sami atmosferi (prvi kadri nas popeljejo naravnost v srce bladerunnerlanda), ki bi osramotila marsikaterega ustvarjalca znanstvene fantastike (če bi mi kdo rekel, da je epizodo animiral in spisal Terry Gilliam, bi jim verjel). Komično pa domuje ne toliko v karakterjih (Steve je npr. preveč brihten v primerjavi s povprečnim kužkom), dogodkih (zamenjana žarnica se izkaže za uničujoč laser) ali besedah (ki so običajno kamuflirane, da njihov skriti pomen ne pride do najmlajših gledalcev), temveč toliko bolj v sami zasnovi predstavljenega sveta: glavni robotek iz ST se namreč znajde kot novopečeni čistilec v »Inštitutu nevarnega raziskovanja« (se ta risanka dela norca iz vseh TFF-jevih podsektorjev, mogoče?). In ta inštitut je točno tako neumno zastavljen, kot se sliši …
DB
Vsaka W-a-C epizoda je bila zamišljena kot pilot daljše serije, zato se vedno znova vprašam, kako naj bi bila ta zastavljena. In morda je ta imela celo največ potenciala glede na svoje prizorišče. Pustinje so vedno bile izhodišče za briljantne risane serije – pomislimo le na Samuraja Jacka (2001) in Couragea (1999) – nismo se pa še spopadli s tako, ki bi potegnila v futurizem. Vprašanje je samo, ali bi bil osrednji lik mali nemi protagonist, ki bi vsakič čistil nek drug prostor; ali pa morda kar blebetavi varko, ki v svoj bizarni dominion sprejme drugo tiho dušo, ki na svoj način zafrkne svojo čistilno nalogo?
NM
Pri ST si resnično ni težko predstavljati, kako nadaljevati serijo po izvirniku. Zasnova ima ogromno potenciala za nove dele, ki bi lahko gradili ne le na glavnem srčkanem liku, temveč tudi na izgradnji neke groteskne, birokratizirane prihodnosti. Če bi ustvarjalcem zmanjkalo idej, kam popeljati našega uslužbenca snage, bi lahko enostavno uvedli drugega robotka. Ta bi »živel« s svojo nalogo, prav toliko nepomembno, s katero bi skušal osmisliti svoj obstoj v svetu, ki je že davno prekoračil točko, kjer ustaljena delitev dela ne (vz)drži več. Vsaka epizoda bi se tako spopadla z enim vidikom sedanjosti, ki kaže na to, da bo jutri prinesel pol-predstavljivo podobo družbenih pogodb in ureditve. Nekoliko težje si je to predstavljati pri epizodah, ki v pilotu odigrajo več kart, kot bi bilo koristno.
Na pamet mi pride npr. Tales of Worm Paranoia (1997), kjer je eden od glavnih sestavnih delov glasba. Obstaja pač končno število komadov, ki jih štejemo med neizpodbitne klasike in težko vidim večje število epizod, ki bi preigravalo ta trop. Če bi bilo to zlahka izvedljivo, verjetno ne bi poznali zgolj ene Fantasie (1960). Morda se pa motim?
DB
Zdi se mi, da imajo klasiki pri Worm Paranoia čisto drugačno funkcijo. Samo poglej te nenehne konflikte med harmonično klasično glasbo in bizarnimi prdečimi zvočnimi efekti. Tako kot nihanja razpoloženja pri protagonistu tudi kadri nihajo od čudovito pomirjujočih do skrajno travmatičnih. Drznem si trditi, da je to ena izmed bolj strašljivih risank prav zaradi teh preskokov in eksplicitnosti nasilja. Poleg tega bi opozoril na tisto, kar sem povedal že prejšnji teden pri Tomu in Jerryju – risanka lahko nagovarja otroka tudi bolj intimno. Črv je sicer odrasel, ubada se pa s tipičnim otroškim problemom – občutkom, da ga v svetu odraslih ne poslušajo in vidijo, da je ‘tam zunaj’ izgubljen in da je vse kar reče in stori, nekako narobe. V tem oziru se mi zdi paranoidni črv celo najbolj relevanten!
NM
Absolutno, dishotomija služi temu, da nam pušča kar se da velik občutek nevzdržnosti, ki jo posameznik občuti pri komuniciranju z zunanjim svetom. Sam sem želel izpostaviti zgolj to, da je število »nam domačih« klasičnih štiklov premajhno, da bi iz te premise lahko sestavil večje število epizod – po drugi strani je pa verjetno res tudi to, da se bi tudi sam občutek unheimliche ne more ponavljati v neskončnost in s tem ne nudi prevelikega števila izvirnih prikazov enega in istega protagonista, kako se spopada s svojo dislociranostjo v svetu.
DB
Zelo mi je padla v oči predvsem nepravičnost, nekaj, po čemer se risane serije 90-ih močno razlikujejo od predhodnic. Zdi se mi, da so zahodne risanke za otroke bile dolgo vezane na neko temeljno pravico, kjer je tisti dobrodelec nagrajen ali vsaj odrešen, hudodelec pa kaznovan. Vsi najini recenziranci so to načelo vsaj zapostavili, Tales of Worm Paranoia pa jo celo aktivno postavlja na glavo. Črv ni kaznovan za slaba dejanja, ampak je žrtev lastne naivnosti. Čutim, da me to na neki bazični ravno nagovarja – srečni in pravični razpleti so v moji beležki rakava rana zahodne kulture – kot otroka pa me celo plaši.
NM
Tudi mene pušča takšna »anti-karmična ureditev« v pomirjujočem primežu zadovoljstva – ali vsaj odobravanja. Poleg tega vselej z užitkom sprejemam zgodbo, kjer gre glavnemu liku vse po zlu od točke preloma, ko sklene, da se mora zavoljo boljšega spoprijemanja z okolico oddaljiti od svoje preteklosti in poseči po novih prijemih. Tak preobrat poznamo v obeh smereh. Zgodi se likom, ki so ves čas skrajno egoistično naravnani, skrivnostni in se nenadoma prepustijo čustvom (ki jih običajno opisujemo kot pozitivna) ter reagirajo preveč popustljivo, zgodi pa se – tako kot našemu črvu – likom, ki se odločijo svojo benevolentnost zamenjati z maščevalno reakcionarnostjo, s katero imajo tako malo izkušenj, da dejanske strategije ne premislijo dovolj in storijo korak ali dva napak, ki jih na koncu kaznujeta z brutalnostjo, ki je prej še niso okusili. Tu pa smo spet na točki, ko se karma vrne v našo zgodbo …