DISKURZIJA FILMSKA: MAD MAX: FURY ROAD

Deževen večer se je prevešal v deževno noč, 20. maja leta ’15, Dr. Drisky in N. Maximus sta se spravila v skromni Citroën C2 ter pojezdila na sosednji kvart Ljubljane, kjer se je gručica ljudi nabirala v vrsti pred dvorano Kina Bežigrad. Na sporedu je bil film Mad Max: Fury Road. Opremljena le z nahajpano prikolico filma sta se namrdnila ob vonju kokic in se pripravila na enega bolj pričakovanih spektaklov koledarskega leta. Vzela sta si dobrih 10 dni časa in sestavila sledečo korespondenco.

* * *

DB

Leto 2015 je bilo že nekajkrat zasmehovano kot filmsko leto nadaljevanj. G33ki že celo leto švicajo okrog Vojne zvezd, vračata se Terminator in Jurski park, tako kot vsako leto bomo dobili tudi eno stripovsko franšizo (Maščevalce) in kriminalko (James Bond, Misija nemogoče). Da pa so po več kot treh desetletjih od mrtvih obudili Mad Maxa, je bilo vsaj zame povsem nezaslišano. In to celo brez svojega najbolj prepoznavnega obraza! Priznam, da sem šel v kino z dokaj nizkimi pričakovanji – razen tega, da sta pri filmu sodelovala glavni režiser in hudobec iz prvega dela, ni prav nič kazalo na kaj več od molzenja lika in dela Maxa Rockatanskyja. Enostavno si je bilo težko predstavljati, kam bi sploh pripeljali zgodbo, ki je že leta 85 odplavala nerazumljivo daleč od duha izvirnika. Vprašanje na mestu: kaj sploh združuje in povezuje filme z naslovom Mad Max? Si je četrti del prislužil in upravičil laskavo ime na naslovnici?

NM

Skepsa pri večdelnih epopejah ni nikoli odveč. Vojna zvezd je odličen primer. Prišel je prvi del ‘77, super fajn, nekaj novega, prišel je drugi del ‘80, še večja uspešnica od enke, potem trije deli ‘83, ‘99, ‘02, vsak naslednji slabši od prejšnjega, in končno šesti del ‘05, ki nekako poveže vse skupaj in legitimira vsa risankasta nadaljevanja, ki bodo sledila. Vsak del je imel v stvarjenju mitosa drugačno funkcijo. Specifika Mad Maxa je v tem, da niti ni imel izbire, kateremu delu od prvih treh naj bo najbolj podoben. Medtem ko je bil prvi ‘79 v bistvu nič posebnega samostoječi cop-flick in tretji ‘85 čezmerno politično obarvana orgija znanih obrazov in prepotenih teles, vmesni The Road Warrior ‘81 še danes velja za enega najboljših kultnih filmov vseh časov. Verjetno je na top 10 listi vseh ZF fanatikov in v okviru z Oswaltom podkrepljenega Sajfaj kvarta paradigmatski puščober. Katerega koli režiserja bi lahko bilo strah nadaljevati, kjer je Miller z RW ostal, a pravzaprav produkcijska hiša ni imela druge izbire, kot narediti nekaj sličnega. Maxovo življenje na cesti se logično nadaljuje točno tako kot se. Ko enkrat zajaha konjiča svojih zvestih oboževalcev, v ospredje stopi nekaj, kar lahko poimenujeva “trojni M”: Mad Max Mythos.

MMFR1

DB

Čeprav so bili vsi štirje deli zelo raznorodni, celo žanrsko različni, pa se zdi, da je zgodba Maxa Rockatanskyja na neki način vendarle ena sama: Spopad med redom in kaosom. Koncept »reda« tako v civiliziranem prvem delu zastopa policija, v drugem skupnost ob naftni vrtini, v tretjem otroci v čakanju odrešitve. Proti njim nastopa kaos: motoristične krvoločne tolpe z nizko stopnjo notranje demokracije in tolerance, uničujoče sile, ki jih v plenilskem iskanju goriva družijo bizarni obredi. Max v te spopade zapade bolj po naključju, a v nekem trenutku vseeno potegne s silami kozmosa in jim pomaga do (začasne) zmage. In ko upraviči svoje puščobno poslanstvo branilca reda in miru, se zavleče nazaj v svoj puščavniški slog življenja.

Fury Road je v tem pogledu vendarle našel svojo unikatno nišo – tokrat namreč nismo videli spopada civilizacij, temveč spopad znotraj nje. Vzdržen red, čeprav fašistoidno zatiralski, je vendarle že postavljen ob Maxovem neprostovoljnem prihodu. Dejanski oborožen konflikt po novem ni boj za preživetvene resurse (gorivo, voda, živež), temveč je boj za plodne alfa samice (oziroma za prihodnost režima). Max se v ta spopad ne vključi kot puščobni branilec »starega« reda, temveč kot raketni revolucionar, socialist, ki bo prihodnost vrnil ljudem (če se izrazimo rahlo sentimentalno).

NM

Sam morda ne bi šel tako daleč, da bi Maxa postavil v sfero branilcev kozmosa. V prvem delu vsekakor, dokler je v svet integriran z ženo in otrokom; ko enkrat izgubi povezavo z družbo, se popolnoma identificira z vandrajočim posameznikom. Ko pomaga gručici zoper Humungusovo tolpo (ta bi še bila lahko poimenovana kaos, tako kot Toecutterjeva) ali ko pomaga otrokom, ki iščejo Tomorrow-morrow Land proti barabam iz Bartertowna (lasten kozmos) ali ko se spajdaši s Furiosino skupino ubežnic, ki išče novi red mimo Citadele (še en lasten kozmos), nastopa kot člen izven kozmičnih verig (in kar naredi za skupino, ki ji pomaga, naredi prav zato, da lahko ohrani svoj status odpadnika). Četudi ga imenujemo kaos, ni nujno, da je tisti, ki kaos vnaša. Ga pač zastopa na lasten način, s puščavništvom.

Je pa ta dinamika kozmos-kaos idealen nastavek za zgolj en tip pripetljaja: za spopad. Kar resno osiromaši nabor zapletov. Če vzamemo v zakup še vsebinske nastavke, smo kot ustvarjalci skoraj prisiljeni vse moči usmeriti v to, da film speljemo do fizičnega obračuna med dirkanjem. Skoraj odveč je izpostavljati, da je najšibkejši element franšize že od drugega dela dalje prav zgodba. Premaga jo tisti Trojni M: arzenal eksotičnih pogruntavščin puščoberskega Cyberpunka. Do nečesa podobnega je prišel tudi Oswalt s svojimi The Shadow Dogs: »Ko sem ugotovil, da si ne morem več izmisliti bolj kulskega orožja zanj, sem izgubil ves interes za pisanje knjige.«

DB

Pri Fury Road sva že med ogledom ugotavljala, da se zgodba dogaja nekako »spotoma«. Osrednji (in pretežni) del filma so akcija in spopadi vseh proti vsem, motivi in agenda njihovih akterjev pa se velikokrat razkrijejo šele po koncu obračuna. Kot gledalci praktično nismo deležni nikakršnega uvajanja. Maxa ugrabijo v prvi minuti filma, v drugi minuti poskuša pobegniti, potem imamo kakih 15 minut, da se seznanimo z njegovimi ugrabitelji in Furioso – in bumf – smo že v naslednjem pregonu. Kar se sliši ceneno, a v vročici filma izpade učinkovito. Kot bi nad samim fizičnim obračunom ležala še ena odeja suspenza, saj nismo zgolj v pričakovanju izida nekega dvoboja, ampak tudi njegovih posledic. Medtem ko so motivi Maxa vselej nekako zamegljeni in ostalim likom nedoumljivi, se nam kot gledalcem tudi Furiosin lik odpira zelo počasi. Film se je tako po eni strani spretno izognil kontradikcijam v zgodbi in morebitni zmedi, po drugi strani pa se zato določene šibkosti pokažejo še hitreje. Lik prebeglega Nuxa v drugi polovici filma recimo služi predvsem temu, da nam razkrije brutalnost Nesmrtnega Joea in njegovega kulta. Med hudobci praktično ni razlik (čeprav so po videzu nekateri liki zelo zanimivi) in služijo samo temu, da jih Max in Furiosa na neki točki pospravita iz igre.

NM

Točno tako. Če samo pomislimo, koliko do-sedaj-nevidenih elementov mora film vpeljati: Maxove halucinacije, Furiosa in njen štrcelj, bledi fantiči, institucija krvne vrečice, srebrenje zob, Valhala, hudobec s pleksi steklom okoli trupa, glam metal frizuro in protodarthvaderjevsko masko, električna kitara, ki bruha ogenj, seznam je neskončen; nam postane jasno, zakaj za pravo zgodbo – s smiselnim, jasnim, logičnim zapletom – pravzaprav ni prostora. Vse te sestavine cyberpunka imajo svojo vlogo, seveda, pa četudi samo ponazorijo absurdnost situacije. In ker imajo svojo vlogo, jih je treba vpeljati čim manj invazivno, čim bolj harmonično. Halucinacije nas psihirajo, s Furioso simpatiziramo, bledi fantiči so nam vsi isti itd. Dodajte k vsemu skupaj še odlično poigravanje z barvnimi filtri in skoraj perfektno izrabo CGI-ja in vse, kar se bo dogajalo na ekranu, bo podvrženo vpeljevanju teh sestavin. Če je pripetljaj to, da se Furiosin šleper za nedoločen čas reši zasledovalcev, je to zato, da dobimo pred oči masovno rdečo nevihto. Imamo blazno malo dogodkov, ki bi spreminjali karakter.

MMFR2

DB

Pestrost tokratne inkarnacije Mad Maxa je eden od velikih dosežkov filma in če potegnemo črto, je bilo žrtvovanje odtenkov zla in hudobije na ta račun povsem upravičeno. Tudi sicer redko naletimo na akcijske štiklce, ki bi se trudili z razlikovanjem med slabimi fanti. Poglejva rajši na drugo stran. V MM smo bili vajeni bojev za vodo in gorivo in sploh za vsakršne drobtine civilizacije, ki se nam sicer zdijo samoumevne. Navajeni smo tudi močnih ženskih vlog, od divjih deklic pa vse do Tine Turner. Tokrat smo bili priča nekakšnemu logičnemu nadaljevanju: poglavitni spopad se bije za plodne ženske, s tem pa tudi za nasledstvo Joejevega imperija. Furiosa kot varuhinja in braniteljica haremskih deklet je požela tudi precej dober odziv s strani feminističnih recenzentk pa tudi nekaj negodovanja, da je s svojo izpostavljeno vlogo zasenčila samega Maxa. Čeprav to ni direktna kritika zgodbe, pa je kršitev konvencije vseeno vredna komentarja. V nasprotju s prejšnjimi filmi ima Max vlogo pomočnika, medtem ko je Furiosa tista, ki prestopi Rubikon, zažene kolesje celotne štorije in ga drži v pogonu do samega konca. Kot rečeno, me ta rošada tekom filma ni zmotila, vseeno pa se mi samo od sebe zastavlja vprašanje, koliko je sam Max Rockatansky sploh še nujen za morebitna nadaljevanja. Če smo preživeli menjavo Mela Gibsona s Tomom Hardyjem, bi gotovo lahko preživeli tudi menjavo Mad Maxa s potencialno Mad Maxime?

NM

Mad Max ima verjetno zgolj eno prednost pred Maxine: ima 3 filme za seboj. Če si dovoliva biti malo feministična tudi sama, lahko rečeva, da bi bila Maxine na vseh drugih področjih enakovredno nadomestilo, če ne celo primernejse. Dejansko se mi sicer zdi, da recenzije tipa ‘spol nima bistvene vloge’ manj zgrešijo bistvo entertainmenta kot vsi poskusi invazivnega feminizma, da so dečki končno dobili po pički, kot si zasluzijo. Simbolni red patriarhalnega sistema je vsekakor vredno rušiti, ampak ko si enkrat smešen, si smešen. Če ima Max manj vrstic teksta kot Furiosa, to se ne pomeni, da ni gonilni člen filma. V resnici je najmočnejši individualec. Ne postavlja se za nosečnice, ne postavlja se za svoj sistem vladanja, ne postavlja se za moralni prav … postavlja se sam zase. Tekom filma ima največ točk odločitve, torej je se vedno zelo aktiven lik. Da bi ga s tega vidika nadomestila Furiosa, mi ne pade na pamet. Kdor pa v dinamiki njunega odnosa vidi tranzicijo v matriarhat, po mojem gleda neki drug film. Spol ni tako bistven, kot npr. dejstvo, da sistem vidi posameznike kot objekte. Tako vojačke kot mlekarice. Zdi se mi celo zelo spodbudno, da na nobenem mestu testosteronarji drug drugega ne zbadajo češ, ne bo nas valjda opetnajstil deklic! Se tebi zdi, da se film trudi vlogo spola izpostavljati?

DB

Priznam, da me to vprašanje razdvojuje. Naj najprej obrazložim, zakaj bi lahko dogovorili pritrdilno. Če pogledamo strani spopada, so spolne konotacije zelo očitne. Na eni strani spopada imamo naravne naslednike izvirne Toecutterjeve tolpe, pobesnele može, nabite s hormoni in prvinskimi klanskimi nagoni. Na drugi strani so dekleta, ki so s svojim pobegom vodji tolpe odvzela možnost za normalnega sina, naslednika in s tem tudi kontinuiteto njegovega režima. Ta režim zatira vse svoje podanike – plebejce v zameno za vodo potiska v suženjstvo, svoje vojščake namerno zastruplja, naključne puščavnike obravnava za neprostovoljne krvodajalce, ženske pa izrablja za razplod. A v končni fazi so ravno ženske tiste, ki mu odpovedo pokorščino. V tem smislu gledamo dejanski spopad žensk v boju za lastno neodvisnost in moških, ki jim to neodvisnost odrekajo. Feministične mokre sanje.

Po drugi strani bi lahko na to isto vprašanje odgovorili nikalno. Nikoli ne dobimo občutka, da bi nam Fury Road vprašanje spola zatlačil v grlo. Organskost postapokaliptičnega univerzuma in spontanost, s katero ta poraja nove like in okoliščine, dobro zamaskira like kot nosilce nekih socioloških označevalcev. Če karikiram, v puščavi pri 150 km/h nismo več moški ali ženske, feministi ali mačisti, ampak samo še preživeli in preminuli. In zato lahko mirne duše rečem, da tekom filma nikoli nisem dobil občutka, da bi bil spol posebej izpostavljen. Še več, zdelo se mi je, da so prav vsi zapleti in razpleti edini mogoči v dani zgodbi. Tudi sama revolucija, ki je nedvomno najbolj politično obarvan dogodek v Fury Road, je predstavljena kot praktično dejanje čiste želje po preživetju.

NM

Popolnoma bi se strinjal s tako analizo. Tudi če bi nas premamila ideja marksističnih mokrih sanj, kjer bi deducirali napetost: Nesmrtni Joe-Furiosa skozi prizmo razrednega, raje kot spolnega trka (Furiosina četica je vendarle sestavljena iz »aristokracije«, sama je vojaški poveljnik, njene varovanke pa uživajo družbeni piedestal – naj bo še tako nezaželen), ki je sličen scenarijem sleherne revolucije (danes ne more biti več skrivnost, da so bili vodje zatiranega položaja največkrat sami na deloma privilegiranem položaju v primerjavi s svojo četico). Tudi, torej, če bi se zavili v rdečo bandero, bi še vedno morali primat zasnove pripisati boju za preživetje oz. v najetičnejšem smislu, pogojno, boju za nekakšen humanizem, če se poslužim besed iz sklepa Borcev za pravice moškega spola na medmrežju.

Dovolil si bom manjši preskok k neki že dalj časa razvijajoči teoriji, ki jo bomo Jezduni razkrili v prvem finalu Sajfaj kvarta (in skušal ne izdati vseh podrobnosti): Fury Road je feminističen prav toliko, kolikor NE izpostavlja vloge spolov v samem podajanju zgodbe. Prav to, da bi lahko bil v Furiosini vlogi tudi shirani piflarček, in to, da bi lahko Maxa nadomestila debelušna Maxine, je najmočnejši element feminizma. Ne da je Furiosa kot ženska simbolno kastrirala neki v živo blato pogrezajoč se patriarhalni red, ampak to, da je kot ženska a) imela možnost priti do visokega družbenega položaja in b) izbrala svojo vlogo izdajalke Joe-jevega reda. Če je kdo iz kina zares po Schnablovsko odkorakal z modi globoko ob želodcu, je bilo to manj zato, ker je to, kar je pričakoval, da bo storil Max, storila njegova sopotnica, ampak zato, ker je to njegova sopotnica sploh LAHKO storila, kar Maxovim vragolijam iz prvih treh filmov odvzame lep kos unikatnosti.

MMFR3

DB

Vedno znova se vračava k Mad Max Mythosu, ki si ga omenil na začetku. Za zaključek bi bilo vredno razmisliti, kakšna je pravzaprav zapuščina filma Fury Road, tako v kontekstu tetralogije kot tudi samostoječega filma. Poplava akcijskih stripovskih nadaljevanj, ki smo mu priča v zadnjih letih, ima povečini skupni imenovalec; ko pridejo v kino, navdušijo občinstvo in kritike, potem pa ob prihajajočih nadaljevanjih hitro utonijo v nekakšno polpozabo. Že po nekaj mesecih se le s težavo spomnimo kakšnega omembe vrednega prizora ali citata. Težko se je znebiti občutka, da nas je CGI nekako razvadil in nam otopil čute. Akcija tako postaja vse bolj absurdna, njena potenca pa vztrajno upada. Fury Road je nedvomno prijetno presenečenje in računalniški učinki so bili v duhu franšize primerno potisnjeni ob rob, toda vprašanje ostaja, ali lahko doseže kultne višave svojih predhodnikov?

V prid tej trditvi bi lahko navedli pravkar omenjeno feministično debato. V tem času in prostoru preprosto ni dovolj, da te film navduši samo v kinodvorani. Kot vsako umetniško delo mora preseči svoje okvire in se »pražiti« na blogih, forumih, če želi ostati v spominu širše javnosti. Čeprav si je težko zamisliti, da bi Fury Road dosegel slavo prvih dveh delov, ki sta do sedaj neizbrisno vžgana v spomin filmskih navdušencev, pa bi si zaslužil, da se ga spominjamo še po čem drugem kot po tem, da je bil »dober«. Veliko bo odvisno od dveh napovedanih nadaljevanj …

NM

Da gre za žanrsko spet nekaj novega je dvorezen meč. Po eni strani lahko marsikateri 80’s frik razumljivo odkoraka iz dvorane po polovici filma že samo zato, ker ni videl Mela Gibsona, po drugi pa je to spodbuden doprinos k celotni franšizi. Zaradi časovne distance med tretjim in četrtim delom si je verjetno najlažje predstavljati, da se bo občinstvo odzvalo podobno kot je ob izidu četrtega (prvega) dela Vojne zvezd ali pa vsaj, kot so reagirali Gil-Galadovci ob izidu Hobita. Podobne mešane občutke je zbudil četrti del Ramba npr. Ampak tisto kar se mi zdi najbolj bistveno pri tovrstnem obujanju kulta, je odpiranje vrat za nove poti, namesto molzenja enega in istega. Seveda, elementi morajo biti poznani, slog mora biti podoben (tu recimo filmu zelo pripomore dejstvo, da je režiser ostal George Miller), a brez konstantnega omogočanja novih opcij, bo film na koncu zgolj še ena Policijska akademija. In s tega vidika si film zasluži vse pohvale. Stiskam pesti, da ne bo utonil v oblivion.

* * *

Prvi prispevek v rubriki Diskurzija filmska je plod številnih kreganj v sklopu Sajfaj kvarta in odgovor na številne že spisane kritiške prispevke o filmu Mad Max: Fury Road. V branje priporočamo predvsem A real Men’s Rights Activist’s review in Stabat mater še vedno malo Furiosa.

Drisky Bare-ass-ovsky & Naughtius Maximus


‘Diskurzija filmska: Mad Max: Fury Road’ je filmska kritika avstralskega akcijskega filma Georga Millerja: ‘Mad Max: Fury Road’.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Time limit is exhausted. Please reload CAPTCHA.