ZOMBI, RAKETA, PUŠČOBA

Si zombi, raketa ali puščoba?

Odgovor na to vprašanje je za mojo skupino prijateljev – po ogledu filma Star Wars leta 1977, okoli osmega leta starosti, potem Night of the Living Dead in vseh slasher filmov iz osemdesetih, ko so na naših TVjih pognali videokasetarji, in The Road Warrior leta 1981 – določil naše usode.

Vem, bilo je na tisoče členitev pop subkulture: stripi, video igrice, grozljivke, heavy metal, znanstvena fantastika, Dungeons and Dragons. In še na stotine drugih kategorij obstaja. Lahko jih prikažem z osnovnošolsko skico prekrivajočih se množic: banja osamljenih mehurčkov. Izgoreli metalci so vanjo prispeli z Dungeons and Dragons, morda malo z glamom, precej verjetno pa tudi z grozljivkami. Težki stripofili so pogosto kasneje v življenju postali filmski snobi (v adolescenci so svoj čas zapravljali ob branju snemalnih knjig). Celo šport friki[1], s svojimi brezkončnimi, eksotičnimi statistikami tekem, so se prekrili z metalom in, ja, mogoče s stripi.

Ampak zame in za moj krog prijateljev iz srednje šole, se je vse končalo pri zombijih, raketah in puščobah. To so bile tri poti iz veže adolescence, ki so vse vodile v temačen, odmevajoč hodnik. Koridorji so se zvijali in prepletali kot vijačnice DNK. Morda so bile te poti grobe slike naših dednih zapisov, s katerimi smo se rodili, ki so nam pomagale pri izbiri enega izmed hodnikov.

Poskusil bom razložiti vse tri subskupine (in verjetno mi ne bo uspelo). Potem bom ugotovil, kam sem prišel po svoji poti, ko so se karte enkrat razdelile. Mislim, da je to poglavje bolj zame kot za vas.

Vsaka od teh kategorij predstavlja drugačne poglede na skupno najstniško izkušnjo, ko nismo dobro razumeli, kako svet družbeno ali ekonomsko deluje. Zgodnji izobčenci, kot sem bil jaz, smo zamujali s seksom in karierami. Če smo že našli svojo poklicanost, je običajno vsebovala risanje, pisanje ali nekaj podobno kreativnega. Delo, ki se ga opravlja doma in ponavadi v osami. Izkušnje iz resničnega sveta, ki jih bomo potrebovali kot pisatelji, umetniki ali režiserji, bodo prišle kasneje. Takrat ko bomo morali najti dejansko službo, da nas bo finančno podpirala pri bilokateri kreativni stvari, ki si jo želimo opravljati.

Do takrat pa mora vse, kar ustvarimo, vsebovati posploševanje, odhod iz ali uničenje sveta v katerem živimo.

Zombiji posplošujejo. Sveta sicer ne razumejo nič bolje kot rakete ali puščobe, so jim pa res všeč hiše in avtoceste. Vsaka zombi zgodba v temeljih govori o porušenem redu, sama infrastruktura pa ostaja nedotaknjena. Lahko gori, ja. In seveda je zelo zabavno, če se avtobus zaleti v izložbo diskonta, medtem ko voznika cefra na koščke nenadno zombificiran potnik. Ampak svet, vsaj na videz, preživi. Sčasoma bo morda postala puščoba (bolj napredni zombiji začnejo svoje zgodbe daleč v prihodnosti, kjer je svet že puščoba), ampak zaenkrat ostaja mikrokozmos arhetipov, ki se borijo za preživetje proti hordam neživih. Običajno je ta mala skupina sestavljena iz tipov, ki jih je najstnik srečal v svoji kratki eksistenci: heroj, nedosegljiva lepotička, vedno glasni kreten in piflar, ki ve, kaj se dogaja. Ujemajoč z razburkanim smislom za maščevanje čudaškega najstnika in s sovraštvom do samega sebe, vedno glasni kreten in piflar pogosto umreta.

Pogosto, a ne najpogosteje. Ker zombiji nadaljujejo svojo pot v grozljive, gotske, slasher filme, nekateri v punk rock in večina v metal, so ponavadi najbolj nihilistični od vseh treh skupin. Tako se večina zombi filmov, vštevši klasiko Night of the Living Dead, konča izključno s pobitimi liki.

Moj prijatelj iz srednje šole, bolj mimoidoči znanec, če prav pomislim, je bil težek zombi, preden se je tega sploh zavedel. Gojil je neomajno ljubezen do čudnega in izobčenega ter tih, absoluten gnus do izmuzljivega in lažnega. Vse ljudi je tudi razvrstil v ti dve kategoriji z mogoče tremi podkategorijami za vsako (fizično čuden, mentalno čuden, športno izmuzljiv, republikansko izmuzljiv … saj dojamete foro).

Čez leta, ko sem se že preselil v Los Angeles, mi je poslal scenarij, ki ga je bil napisal. Ni bil slab poizkus. Tudi odličen ne. Na neki točki v scenariju, eden izmed likov porine zombija z ladje. Ta se sprva upira, se poskuša obdržati na površini, in potem potone.

Nedolžno sem ga vprašal: »Nikoli mi ni bilo jasno: bi zombija motilo, če bi potonil pod vodo ali ne? Če ne dihajo, bi se sploh zavedali situacije?«

To je bil njegov dobesedni odgovor: »For your information, zombiji lahko živijo pod vodo, samo ni jim všeč

To je bil zombi, ki je že davno pred tem prevzel zombijevski pogled na svet. Vidimo jih lahko povsod: zavijajo z očmi pred rock klubi, češ kako beden je bil bend, zmigujejo z glavo, ko berejo časopis v kavarni, v očeh jim sveti zamera pod pisarniško svetlobo. Zombiji ne morejo verjeti, koliko energije potrošimo za cilje, ki niso povezani s hranjenjem.

Night of the Living Dead (in večina zombijevskih filmov) govori o zombijih, ki spreminjajo svet v puščobo, v svet živih pa jih je pripeljalo sevanje iz rakete, ki je trčila v Zemljo.

Rakete odhajajo. Za njih ni ohranjene infrastrukture. Sploh ni Zemlje, pika. Ta bi namreč še vedno pomenila obstoj ljudi.

Boljše, kot samo oditi s sveta, je ustvariti novega in se odločiti, kako bitja (oz. humanoidni vesoljci) v njem delujejo. Tudi v tej puščobi se rakete zavejo, da je lažje zgraditi svet in njegovo zgodovino ali še bolje: si izbrati omejeno število navad in ritualov, ki jih bodo obdržali, ker ustrezajo zgodbi, kot začeti ex nihilo. Vsak otrok raketa, ki sem ga poznal, zdaj dela z računalniki. Do njih so prišli preko New wave, post punk, video igric in znanstvene fantastike. Zakaj se truditi z branjem zapletenih obraznih znamenj in čustvenih signalov, če pa obstaja ogromen, sicer dokončen, zemljevid matične plošče, ki ga lahko upravljaš sam?

Ker pa so rakete, nam radi kar najpodrobneje opišejo rakete, ki letijo med temi svetovi. »Laserski topovi« prevzamejo funkcijo dialoga, »odbijajoči ščiti« so čustveni odzivi in »nadsvetlobna hitrost« je osnova fabule. Prva scena iz Star Wars, z miceno, izmuzljivo raketo upornikov in potem masivno cesarsko zvezdno uničevalko, ki se valita preko ekrana, je permanentno zapečatila generacijo raket v njihova izolirana, deloma utišana življenja. Rakete imajo v svojih hodnikih najmočnejšo gravitacijo, ki jih učinkovito vleče navzdol po njihovem hladnem koridorju romantičnega vakuuma. Lep del mojih kolegov je v svojih telesih, lobanjah in duši postal kupraket, ki se posnemajoče gibljejo po površju sveta, manevrirajoč skozi lastno življenje. Vsi so vključili odbijajoče ščite.

Je pa za rakete najverjetneje, da se bodo vendarle poročili in imeli otroke. Svoje hiše obravnavajo kot vesoljska plovila, ki so pristala na Zemlji, njihovi partnerji in otroci pa so sopotniki. To prav tako pomeni, da so rakete zelo dobri starši: vedno imajo pri sebi prvo pomoč, seznam najuporabnejših telefonskih številk, zalogo mazil, painkillerjev in ustekleničene vode. Oba mulca, s katerima sem v otroštvu sestavljal rakete iz legic, sta najboljša očeta na svetu, kar jih poznam. Dober kapitan ve, kako ravnati s svojo ekipo.

Darth Vader je, v bistvu, zombi, rojen v puščobi, ki dela na raketi.

Puščobe uničujejo. Zaradi sveta so zmedeni, čeprav so nad njim tudi navdušeni. Zato jih ideja, da bi s samozadostno raketo odleteli stran, ne glede na to, kako ljubeče jo opišeš oz. katere čute nam prebudi[2], spominja na navaden beg. Jih pa vljudnost tega sveta (večina puščob prihaja iz predmestij) straši prav toliko kot hlad vesolja. Vesoljci sicer so zanimivi in zombiji preživele ljudi pripeljejo skupaj, a puščobam nobena od teh idej ni všeč.

Rešitev? Puščoba. Po nuklearni vojni, po meteorju ali pa preprosto po milijonih let, gre za popoln okoliš za galop puščobove domišljije. Puščobo naseljujejo ljudje ali včasih, za spremembo, mutanti, izrastki ljudi. Mutanti, glavni prebivalci postapokaliptičnih okolij, so jim blizu. So variacije pobesnele človeške vrste. Ali ni res, da se nekateri najstniki točno tako počutijo? Mutanti prinašajo udobje. Ni potrebe po ugotavljanju vesoljske biologije ali eksotične kulture in religije. Če že kaj, bodo imeli mutanti čudaške mentalne sposobnosti in prakticirali kanibalizem. Heroji so nemutirani ljudje, ki tavajo preko puščave (vedno, čudno, oblečeni v usnje ali razparane jopiče. Otroci iz predmestij so namreč navajeni na klime, tako da se šele kasneje v življenju naučijo prednosti tekstila, ki diha) in s seboj nosijo vse, kar potrebujejo. Puščobe so mojstri polnjenja mošenj, ruzakov in žepov. Kadarkoli je mogoče pričakovati, da bo puščoba pograbil, kar je na dosegu, in odtaval proti horizontu.

Puščobe skoraj vedno zapadejo v punk rock in znanstveno fantastiko. Za njih je najverjetneje, da pišejo dnevnike in so ponavadi prvi, ki dobijo ponižujočo službo. Če bi imela puščoba svojo tarot karto, bi bil zraven pripet račun.

Paradoksalno so ravno puščobe najbolj upajoči in sentimentalni. Četudi uničujejo svet, kot ga poznamo, proizvajajo zgodbe, v katerih jedro človeštva, bodisi v dejanskem številu preživelih bodisi v zavesti osamljenega heroja, preživi in zmore dlje. Puščobe, na fakultetah, obožujejo Becketta.

Pošast v filmu Alien odkrijejo na raketi, ki je strmoglavila v puščobi in se reproducira s spremenjanjem svojih žrtev v zombijevske inkubatorje za vesoljce.

Leatherface, Michael Myers, Jason Voorhees, Pinhead in Freddy Krueger so v bistvu zombiji, ki bi radi svet spremenili v puščobo. Jason in Pinhead se oba na eni točki v filmu znajdeta na raketi.

Filmi Matrix govorijo o heroju, Neu, ki se ne zaveda, da je zombi, in ne ve, da živi v puščobi, dokler ga Morpheus ne dezombificira in pripelje na raketo.

Vsak najstniški odpadnik, ki zasleduje kreativno kariero, ima že od samega začetka v sebizombijevsko, raketno ali puščobno umetniško delo.

Če sedaj pogledam nazaj, mi postane jasno, da sem puščoba. Veliko komikov je puščob. Kaj pa je stand-up komedija drugega kot izolacija specifičnih delov kulture ali človeštva in njihov prikaz v širšem kontekstu pod ukrivljenim zornim kotom, da izsiliš malo smeha. Oz., v širšem smislu, označevanje velike količine stvari, imenovanih kultura ali družba, za smeti po enkratni uporabi. Poleg tega komiki potujejo. Tavamo preko pokrajin, iščemo postojanke s poceni pijačo, čipsom in publiko, da vsilimo svojo obrt. Presenečen sem, da ne nosimo upedenane šibrovke ob boku.

Zombijevska, raketna ali puščobna umetniška dela se oblikujejo v začetkih pubertete: mrki, low-budget film o neživih, epopejska vesoljna opera ali zadnja bitka za civilizacijo v razbrazdani pušči, kjer bo usodo človeštva odločil strel iz puške ali samostrela.

Izkazalo se je, da v meni zorita dve puščobni umetniški deli in obe sem napisal v prvem letniku srednje šole. Prva se je imenovala The Shadow Dogs, ki sem jo mislil izdati v mehki vezavi kot kak roman Stephena Kinga[3]. Dogajala se je, ne hecam se, v prihodnosti, kjer so mutirani psi prevzeli nadzor nad svetom. No, bili so bolj visoki ljudje s pasjimi glavami. Heroj, ne spomnim se njegovega imena, je taval preko puščobe s kulsko zapestno pištolo in še eno pištolo ob boku, ki sem jo ukradel iz filma Blade Runner, za katerega še vedno mislim, da ima eno najbolj zakon filmskih pištol.

Mimogrede zakaj heroji vedno tavajo po puščobi? Ne bi imel vsaj načrta, da boš šel nekam, kjer sta voda in hrana, preden bi se odpravil pohajkovat? Tudi puščavski nomadi ne tavajo zmedeno naokrog s praznim domnevanjem, da bodo našli oazo, tik preden vsi popadajo od žeje. Se pač dobro sliši? Tavati po puščobi? Verjetno se »Iti po dobro premišljeni poti, ki vodi k namenjenemu cilju po puščobi« ne sliši dovolj vznemirljivo za film.

Kakorkoli že, The Shadow Dogs. Prvih osemdeset strani romana sem porabil, da sem glavnega junaka opremil z orožjem. Ne hecam se, sprva je imel nož in puško, ki jo je moral ročno nabijati, dokler ni pobil nekaj ljudi in si od njih nagrabil dovolj konzerv hrane, da jih je lahko zamenjal za zapestno in Blade Runner pištolo. Ko sem ugotovil, da si ne morem več izmisliti bolj kulskega orožja zanj, sem izgubil ves interes za pisanje knjige.

Drugi puščobni umetnini sem dal naslov Cholly Victor and the Wasteland Blues. Pisal sem jo po presledkih in jo imel namen pretvoriti v masoven grafični roman. Cholly Victor je bil skorajbrezzgodbovni popis vseh stvari, s katerimi sem bil v tistem obdobju obseden. The Road Warrior, El Topo, Eraserhead, Richard Corben, strah pred nuklearno vojno in špageti vesterni. O, Bog, kakšno sranje je to bilo. Ampak sem ga vsaj spravil iz sebe. Konča se tako, da heroj, Cholly, vihteč šibrovko, po puščobi tavajoč mrhovinar, premaga mutanta, robotsko odrto jagnje vojskovodjo, in potem nadaljuje pot po prerešetani avtocesti proti mitski zahodni obali[4].

Moje lastno življenje ni prišlo niti blizu zmage nad robotskim vojskovodjo in odhodom proti zahodni obali. V resničnem svetu sem imel dovolj zbijanja šal pred zombiji v lokalnih klubih za komike. Preselil sem se v San Francisco. Z rabljeno Jetto, ne z raketo. In vožnja skozi osrčje države ni bilo nikakršno tavanje po puščobi, čeprav sem skozi Utah dobil sličen občutek.

Naughtius Maximus

(V oktobrski številki Globala (2013) je na 47. strani v članku ‘Slovo od interneta’ Baratunda Thurstona (Fast Company) omenjena knjiga Pattona Oswalta ‘Zombie Spaceship Wasteland’. Prevajalec se jo je odločil prevesti kot ‘Mrtvilo zombijevske vesoljske ladje’. Pododdelek za literaturo in tekoči dušik TFF12 spodbuja vsakršno debato oz. razmislek o bolj smiselnem prevodu naslova knjige, upoštevaje zgoraj objavljeni prevod Naughtiusa Maximusa.)


‘Zombi, raketa, puščoba’ je prevod poglavja ‘Zombie Spaceship Wasteland’ iz knjige z istim naslovom stand-up komika, pisca in igralca Pattona Oswalta.

Z vsem spoštovanjem, Naughtius Maximus.


[1] Ki jih ne gre zamenjati z mačoti ali atleti: razlika, ki jo je lepo izpostavila Sara Vowell v Take the Cannoli, knjigi, vredni vašega časa.

[2] Raketa v Battle Beyond the Stars ima ogromne joške in ženski glas!

[3] Stephen King, prvi pisatelj, ki je lahko spojil popolnoma občuteno, vsakdanje življenje, s kozmično grozo, je kasneje izdal serijo Temni stolpi, veliko puščobno epsko pripoved, ki je skupaj povezala večino njegovih romanov iz »resničnega« življenja. Prepričan sem, da je dobil idejo za takšno serijo v srednji šoli. Če je ni, ga prosim, če lahko laže o tem, da podpre mojo tezo. Hvala, Steve!

[4] Cormac McCarthy je res dobil Pulitzerja s svojo The Road, ki govori o očetu in sinu, ki se prebijata proti mitski obali po nepojasnjeni globalni kataklizmi. Ampak, ali je Cormacov heroj imel aljaškega medveda s štirimi rokami in pasom za amunicijo za pomočnika? Točno tako.

4 odzivi na “ZOMBI, RAKETA, PUŠČOBA”

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Time limit is exhausted. Please reload CAPTCHA.