Dobra dva tedna sta od letošnje konvencije NMN, koder smo načeli debato o postapokaliptiki. O puščobah. Ta moment(um) izkoriščamo za nadgradnjo Sajfaj kvarta v debate, imenovane Kyockiy protokolovoyi, ki nas bodo, upamo tako, popeljale v svetove in višave, do katerih še nismo segli ob vseh branjih filozofov, mislecev in modrih ljudi, ki so za seboj pustili pisane/posnete umotvore. Začenjamo s 4, ker letos štejemo četrto zborovanje članov, ki redno prispevajo k vsem zapiskom o znanstveni fantastiki na (jez)decih vsebine. Elza, Rosomah, Dottore, Naughty, uradni dopisnik Šoba in ob priliki še kdo, vsi kontribuirajo egalitarno, saj tudi pred vsako objavo punkte dodobra prebesedijo ob obrokih, dokler jih osebje ne nažene iz oštarij. Pa začnimo.
* * *
In the end, though no one can give a complete account of the misery such people create for themselves, it’s too much. Yet you blame me for wanting no part of it when I live like that well-bred guest whom I described. I enjoy what’s easily available, preferring what costs least to get, and don’t hanker after delicacies imported from the ends of the earth.
– Lucian: The Cynic.
I) V enem izmed briljantnejših skečev Letečega cirkusa Monty Python (1969), o najbolj smešni šali na svetu, napovedovalec izjavi: »In potem, leta 1945, je izbruhnil mir.« Seveda je tu očitna razlaga, da je bitje, rojeno leta 1940, potrebovalo 11 let, preden je ne-vojna v njegovem življenju trajala dlje kot vojna (pa še to ne drži povsodi po planetu); gre še za večno odprto vprašanje: je mir res naravno stanje obstoja človeštva? Ali pa je to iluzija, ki si jo ponavljamo, da se ne bi počutili tako krvoločne, kot se kažemo, ko nam čustva pobesnijo?
II) Ne glede na odgovor zgornjega vprašanja, eno se nam kaže v zelo jasnih obrisih: vojna in ne-vojna (in zavedamo se omejitev, ki nam jih tovrstno dialektično mišljenje venomer postavlja, a vendar amplitudno razločevanje ob distancirani zavesti še vedno omogoča določeno mero domišljijskega sklepanja, ki je na tem mestu dobrodošlo) sta terena, ki prav tako ponujata prosperiranje vsak svojemu tipu junaka. Deloma se prekrivata z literarno-teoretskimi predstavami o epskih ljudeh in tragičnih posameznikih.
III) Kaj ima to veze s postapokaliptiko? Poglejmo si junake v puščobah. Pobesneli Max na primer. Ali pa Neo. Ali Deckard iz Blade Runnerja (1982). Gozdni Sadež bi jim rekel pravi deci. Prekaljeni tipi. Stoični, ciniki v pravem pomenu besede, imajo čustva pod kontrolo. So pubeci, ki so komaj preživeli mir in zdaj, ko gre zares za nohte, zdaj ko se vsepovsodi betla z mutanti, z zombiji, z drugimi rasami ali z dekadenco, zdaj ti posamezniki šajnajo brajt kot diamanti. To so heroji, ki jih lahko vsak mulc s podlimi nameni in petimi minutami časa spelje na led, a ko bodo enkrat na ledu, se bodo optimalno znašli. So MacGyver, ko preži nevarnost in voltairovsko obdelujejo vrt, ko je ni slutiti. Barbari. Vikingi. Severnjaki. Epski ljudje. Ljudje za v epe.
IV) Da ne bomo predolgi. Puščobe so svetovi, ki niso za kvazisofisticirane blogerje iz 21. stoletja. So okolje, v katerem nihče od nas ne bi preživel, ker ne znamo niti podkuriti ognja, niti izsesati strupa iz ugriza. Za nas je ne-vojna. Tisti čas pred kataklizmo. Za nas je predapokaliptika. Mi smo tisti, ki v bistvu s svojo nebarbarskostjo, s svojo moralno oporečnostjo, s svojim laissez faire odnosom do sveta, s svojim večnim iskanjem samega sebe in s svojo zavezanostjo miru sploh dovolimo, da svet zapade v katastrofo, iz katere nas bodo potem povlekli Maxi, Neoti in Deckardi. Hej, ni to nekoliko podobno tistim sklepom iz prvega predavanja TFF-jevcev z NMN 2014? Bi lahko povedali kaj več o tem? Vprašanja so se šele dobro odprla. Seveda.