6-10-21

1. Ko rečem, da je najbolj osupljiv del filma njegova režija, da največji vtis na gledalca pusti s kinematografijo, se to sliši že skoraj kot kritika. Nekje v ozadju tava vprašanje: kaj pa je potem narobe z zgodbo? V resnici nič. Vizualije zadnjega Iztrebljevalca (ugh, Blade Runnerja) pač pometejo z vsem, kar smo videli v zadnjih letih. Osupljivo je, kako je mogoče skoraj v vsakem kadru izumiti nekaj svežega, novega. S kakšno vražjo natančnostjo se film poigra s klišeji in pričakovanji; kako zna na trenutke iz majhnih detajlov pričarati veliko sliko. Že prva ura hitro pomete s strahovi, da bo to še en poceni nateg z znano franšizo – v nekaj deset minutah je na ogled postavljene več domišljije, kot bi je bili deležni v celem povprečnem filmu. Prej bi se bal, da bo pozornega gledalca film prehitro izžel. Dve uri in pol sta za tako intenziven film preprosto preveč.

2. Na trenutke imaš občutek, da gledaš visokoproračunski art film. Blade Runner se vedno premika s hitrostjo polža in celo akcijske scene imajo pridih počasnega posnetka. Kot tak bo vedno podvržen mešanim občutkom. Gledalci smo namreč oprezna bitja – če se zdi vse jasno, se sprašujemo, če nismo česa spregledali; in če se nam kaj zazdi nedoumljivo in kriptično, potem se sprašujemo, če je vse samo nateg. Nič čudnega, da smo potrebovali desetletje, preden smo prvi film dokončno prepoznali za mojstrovino. Zaenkrat se mi zdi Blade Runner 2049 bolj razširitev kot nadgradnja svojega izvirnika, vendar bodo njegovo dejansko razsežnost pokazali šele kasnejši ogledi in polemike.

Drisky Bare-ass-ovsky

3. Prav zanimivo bo videti film, čez eno leto, ko bomo najhujši privrženci znanstvene fantastike odšteli fičnike za uradni DVD. Ena izmed ponavljajočihkritik, ki jo lahko pričakujemo v bližnji prihodnosti, bo verjetno, da se v filmu ne zgodi dovolj – še posebej upoštevajoč že omenjeno dejstvo, da v dvorani presedimo prek 160 minut. Zgodba se kot v izvirniku nekoliko umakne in prednost dobi ustvarjanje atmosfere. Poleg Villeneuva za režijo in Deakinsa za sliko, bo verjetno tudi Zimmer za glasbo visoko kotiral pri podeljevalcih nagrad. In čeravno prioriteta vzdušja morda odvrne ljubitelje akcije, smemo na dolgi rok upravičeno pričakovati, da bo BR 2049 ohranil visoke ocene. Včasih je za pripoved popolnoma dovolj, da se nečesa enostavno ne prikaže.

4. Je pa produkt manj izrazito non-plot-driven kot original in to na trenutke deluje konfliktno. Deli filma, ki se posvečajo premikanju karakterjev po zunanjem svetu, so zelo očitno drugačni od tistih, ki nam z oddaljenim pogledom in epskimi muzikaličnimi vložki slikajo okoliški naboj in zorenje likov. Morda v tem pogledu scenarij nekoliko zaostaja za vsem ostalim. Cenimo lahko odločitev, da igralci, ki jim je podeljena vloga replikantov, svojih likov ne odigrajo zares doživeto, nekoliko odmaknjeno, nemotivirano in le na pol človeško, po drugi strani pa tudi to gledalcem pušča potujen občutek, da nas pripoved nikamor ne pelje. Se bo pa to vsekakor spremenilo z naslednjo inštalacijo v franšizi. V samem filmu je kar nekaj namigov precej očitnih namigov, da bomo dobili vsaj še enega Iztrebljevalca, četudi gre pri 2049 za celovit izdelek.

Naughtius Maximus

5. Ka zdej to vidva? Sem miselna, de bomo kiro rekl čez (ne)usklajenost štorije pred/po twistu. Pa usekal kšn because Jesus meme. Aja, spojlerji? Ja pol pa ne. Men je biu drgač film ušeč. 9/10 would bang. Ampak k bo dost cajta mem, bi jest kšn sajfaj kvart o krščanski simboliki v zf-ju 2017 napisala. A loh?

Elza Budau

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Time limit is exhausted. Please reload CAPTCHA.